33. In kdo naj vzgaja starše?

[Razredničarka Miša]

To vprašanje zastavljam čisto resno

Ker enostavno ne morem mimo tega, kar sem doživela na zadnji prireditvi..., ker tokrat ni šlo za nekaj posameznikov ampak za večino staršev

Verjetno ga ni učitelja, morda z izjemo zelo mladih, da ne bi doživel srečanja s staršem, pri katerem je nehote pomislil, da bo otrok težko lepo vzgojen, ker se doma tega, žal, ne more naučiti.

To, da me starši tikajo in kličejo po imenu, me niti ne preseneti več, prav tako ne opravičila in sporočila brez osnovnih podatkov na zmečkanih listih, pa prihajanje na razgovore brez predhodne najave izven govorilnih ure... To sicer ne pomeni, da me ne moti pa vendarle se je zdelo, da gre za izjeme.

Ves čas, do zadnjič, sem se pač prepričevala, da so to zgolj posamezniki. Verjetno ljudje, ki niso imeli srečnega otroštva in staršev, ki bi jih tega naučili. Pa sem se uštela!

Ljudje so na splošno vse bolj nevzgojeni in neuvidevni.

Naj pojasnim! Na šoli smo imeli prireditev na kateri so nastopali učenci naše šole. Jasno je bila dvorana polna staršev in ostalih sorodnikov, kar je bilo izredno lepo videti. Pa je nastala prava grozljivka!

Prvi šok sem doživela kmalu po začetku prireditve. Mimo mene v se je (bili smo v dvorani!) ves prepoten, v kratkih športnih hlačah in majici na rolerjih pripeljal eden od očetov, da bi si ogledal nastop svoje hčerke. Spraševala sem se, če sem morda malo čudna, da pričakujem, da se ljudje udeležijo kulturne prireditve, hm, urejeni?!
Svojo pozornost sem enostavno morala preusmeriti drugam. Trudila sem se slediti prireditvi pa sem, kljub ozvočenju, izredno težko sledila, saj je bil v dvorani strašen nemir. Opazovala sem starše v svoji "bližnji okolici" in postajala vse bolj besna. Med sabo so klepetali, se pogovarjali po mobitelih, se smejali... dokler niso bili na vrsti njihovi otroci. Takrat se je dinamika spremenila. Pokazali so se fotoaparati, kamere in včasih je bilo potrebno vstati, da bi bili posnetki boljši. Po tem (po drugi točki) pa toliko, da me ni razneslo od jeze! Kaj se je zgodilo. Njihovi otroci so nastopili. To pomeni: zdaj lahko vstanemo, odhitimo po otroka in zapustimo prireditev.

Zadnje nastopajoče nas je, od ne vem cca. 400 ljudi, gledalo in poskušalo le še kakšnih 50. Grozljivo. Odhajali so vsi po vrsti, tudi "vljudni in vzgojeni" starši.
Resno sem razmišljala, da bi na izhodna vrata nabili transparent: "Če zapuščate prireditev pred njenim zaključkom, ste nevzgojeni in tak bo tudi vaš otrok!"
Pa to ne gre, kajne?! To bi bilo zelo nevljudno, učitelji in šola pa smo moramo biti vzor

Me res zanima komentar na tole pisanje... Kakšne izkušnje pa imate na drugih šolah z nevzgojenimi starši? Pravzaprav me bolj zanima, kako jih rešujete!
Lepo vas pozdravljam v pričakovanju konstruktivne debate!
_________________
Razredničarka Miša

[Mojcula]

Uf, Miša, to bi bil pa zame (gledati obnašanje staršev in nič storiti) res hud zalogaj. Če bi bila jaz sama vodja prireditve, bi zagotovo prekinila prireditev in vljudno opozorila starše na bonton oz. kulturo obnašanja - zamera gor ali dol. Že spet si upam reči, da ljudje imamo tisto, kar si pač zaslužimo: krivi smo namreč - verjela ali ne - učitelji sami. Krivi smo, če v začetku šol. leta tudi v odnosu starši : učitelj ne postavimo jasnih pravi, ki se jih tudi držimo. Npr.: Sama vljudno in jasno povem, da me naslavljajo z vikanjem, ker tako naslavljam njih tudi sama. Želim, da mi opravičila za bolniško odsotnost prinesejo napisano na papirju A4 in v kuverti, ki jo vedno vrnem, tako, da jo imajo lahko za vsa opravičila v letu (v kolikor se ne zmečka). Roditeljske sestanke začenjam točno in nisem videti ravno navdušena, če starši zamujajo. Če zvonijo mobiteli, jih vljudno opomnim, da ga izklopijo... . Nekatere starše posredno vzgajam torej ves čas. Pravilo: vljudnost in doslednost. Na srečo pa imam v vseh doooolgih letih svojega poučevanja le nekaj takih posebnih primerov kot si jih opisala. Priznam pa, da me zelo, ampak res zelo moti, ko zjutraj prihajam v službo, otovorjena z računalnikom, torbo z učbeniki in uč. listi, vrečko s popravljenimi zvezki in seveda svojo žensko torbico, pri vratih pa cel kup staršev prvčkov, ki se ne umaknejo otovorjeni učiteljici, kaj šele, da bi jo pozdravili (saj ne učim njihovih otrok). Mirno se posvečajo svojim malčkom ali pa zavzeto klepetajo z ostalimi starši, jaz pa se kot otovorjeno živinče rinem mimo njih . Ker pa oblikujemo (tako kot verjetno vse slovenske oš) vzgojni načrt, bo tam tudi pravilo o pozdravljanju (ne le za učence). Pa bomo pri izvajanju dosledni? Da le psi ne bi spet lajali...

[Razredničarka Miša]

, no prav vesela sem, da nisem edina, ki me taka neuvidevnost jezi.

Res ne vem, če sem jaz tista, ki smem starše učiti, kakšno je primerno vedenje. Kaj ni to nekoliko poniževalno? Saj so menda odrasli in bi to že morali znati... Glede na to, da sem učiteljica pa takole, po tihem, tudi jaz poskušam vzgajati, preveč očitno pa vendarle, hm, ne upam.

Lahko sicer trdim, da nisem kriva, da se starši grdo vedejo , kot praviš ti...
Tudi jaz pričenjam točno, v učilnici sem vsaj 15 minut pred začetkom roditeljskega sestanka ali govorilnih ur. Pričenjam točno, tako sestanke kot tudi pouk. Na prvem (po potrebi tudi na drugem) srečanju s starši opišem svoja pričakovanja v zvezi z opravičevanjem odsotnosti in najavljanja na govorilne ure. Pojasnim tudi, da pričakujem, da me učenci poimenujejo učiteljica in me vikajo. Svetujem jim, da naj tudi doma povprašajo po učiteljici in ne po Miši, saj v šoli nikakor ne "slišim" na svoje ime in bo učencem lažje, če bodo tako navajeni...

Pa si nekateri starši kljub vsemu ne pustijo do živega
Letos sem si privoščila celo to, da sem izklopila svoj telefon tik pred začetkom sestanka vpričo staršev in to glasno komentirala: "Da nas ne bo kdo zmotil prav zdaj, ko to res ni potrebno..." Pa mislite, da je to storil tudi kateri od staršev? Niti slučajno. In tako so po eni uri začeli telefoni zvoniti kot nori pa prav nič ni pomagalo, da sem gledala kot huda ura , ostali so prižgani. Sem pa še malo potegnila sestanek, prav zanalašč in so grdo začeli gledati še nekateri od staršev (verjetno tisti, ki so telefone vljudno utišali, že pred srečanjem). Saj vem, da je bilo grdo, mi je pa malo odleglo

Lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[prfoksa]

Jaz sem pa mislila, da so starši iz neglavnega mesta bolj vzgojeni in vodljivi, kot pa ljubljanski. Pa se očitno motim. No, zaenkrat imamo pa še kar lepo natrenirane starše. Vsaj jaz nimam težav z njimi. Mogoče poskušajo potem na predmetni stopnji, a se s pogovorom tudi to reši in niso preveč vsiljivi. Sicer so pa on bog in moramo delati tako, da bo njim prav.
Glede uporabe mobitelov: pri nas na šoli učenci ne smejo uporabljati ne mobitelov ne druge muzike. Učitelji pa lahko telefoniramo samo iz pisarniških prostorov ali zbornice.
No, pa še kultura na prireditvi: Par let nazaj smo na proslavi poslušali himno. Po koncu so starši jasno veselo ploskali. Naša ravnateljica pa na oder in je zelo vljudno pojasnila, da se ob državni himni ne ploska. In ker smo v šoli, se spodobi, da se ponovi, kar se nauči. Himna je bila predvajana še enkrat in glej ga zlomka - ni bilo ploskanja.
Samo kaj, naslednje leto se je spet našlo nekaj navijačev, ki so ploskali. Bomo videli, kako bo letos?
Bom sporočila.
Pozdrav,
prfoksa

[admin]

[pikapokica]

Nismo še imeli kakšne posebne prireditve, kjer bi bili tudi starši, vendar me je grozno zmotilo in me moti še vedno dejstvo, da me starši tikajo.

Od kje jim pravica? In kje so pozabili osnovno kulturo? In kako naj potem otroci imajo boljši odnos do šole in učiteljev, če imajo tako "lep" vzor?

Še vedno ne razumem, kako smo oz. so pustili, da so zadeve prišle tako daleč?

Zgrožena sem nad vsem tem: mi moramo biti vljudni, prijazni in ne vem, kaj vse še, otroci pa lahko rečejo čisto vse, kar jim v določenem trenutku in situaciji pade na pamet. Primerov raje ne bi navajala, da zaščitim samo sebe, sem pa imela ravno pred kratkim tak izpad v enem izmed razredov na razredni stopnji.