Kaj imata skupnega sir in moj pouk?

[Razredničarka Miša]

Naj se najprej predstavim . Sem Miša Strašna. Pedagoško fakulteto sem zaključila davnega 1992 in potem sem pričela poučevati v osnovni šoli.
Vsa navdušena in zagnana sem se lotila poklica, za katerega sem se, baje , pripravila na fakulteti. Potem pa, glej ga zlomka, sem iz leta v leto ugotavljala, da mi na fakulteti niso povedali čisto vsega. Roko bi dala v ogenj, da mi ni nihče povedal, da je treba biti v službi tudi popoldne! Prepričana sem, da mi nikoli nihče ni omenil dela v podaljšanem bivanju in še manj, kako naj bi to delo izgledalo. S tem problemom sem se, tako kot večina učiteljev, srečala takoj, ko mi je gospod Šef povedal, da je edino prosto delovno mesto na šoli v oddelku podaljšanega bivanja. Hm, kaj pa je to - podaljšano bivanje? Brskala sem po možganih, kaj so mi o tem povedali in ugotovila, da popolnoma in čisto nič. Da o delu in sodelovanju s starši pa vse bolj aktualnemu delu z učenci s posebnimi potrebami sploh ne govorim... Računalnik in njegova uporaba pri pouku pa je sploh posebna tema pa tu pravzaprav res niso bili krivi na fakulteti, saj so okna in e-prosojnice novejša iznajdba .
Najmanj 100 krat sem čisto in popolnoma resno razmišljala, da bom zapustila šolstvo, ker jaz se pa tega ne grem več. Vsak, ki ima pet minut časa zna povedati, kako se uči in vzgaja, kaj se sme in kaj ne. Od triletnika do upokojene babice! Jasno po sistemu: največ o vzgoji in vzgojnih metodah zna in upa povedati tisti, ki sploh nima otrok ali pa ima, zelo milo rečene, najbolj nevzgojene. Poznate?!
V takih trenutkih se začne človek spraševati. Zakaj se to dogaja meni? Je res z mano kaj narobe? Ali res ne znam več učiti? Kaj bi moral narediti, da... in postaje vse bolj nezaupljiv do sebe in svojih dejanj. To je to! Motivacija za delo počasi umira in prenekateri učitelj začne šteti dneve, ki jih mora v šoli preživeti do penzije. Skoraj, skoraj se je to zgodilo tudi z mojo voljo do poučevanja in dela. Smilila sem se sama sebi, ker me nihče ni razumel, zakaj sem tako obupana in nesrečna. Ne domači, ne sodelavci, zdi se mi, da je bilo nekaterim celo všeč, ker so se čutili še sposobnejši in uspešnejši. Sama nisem več vedela, kaj naj... Morda pa je čas, da zamenjam službo. Kaj delajo učitelji razrednega pouka, ki nočejo biti več učitelji???
Tako sem skrajno obupana po knjižnici iskala literaturo, ki bi mi pomagala preživeti v razredu in postati učiteljica z veliko začetnico, no ja, vsaj približno zadovoljna učiteljica bi bilo tudi popolnoma v redu. Ne boste verjeli, odkrila sem knjigo, ki mi je dejansko pomagala odkriti, kje tiči moj probem. Premaknili so moj sir!!! In trmasta kot sem , sem se podala v labirint šolstva, da najdem svojo novo zalogo. Dr. Spencer Johnson v svoji knjigi Kje je moj sir? (Who moved my cheese?) na jasen in zabaven način pojasni sicer izredno zapletene značajske lastnosti, zakaj s(m)o nekateri v življenju srečni, drugi nesrečni tretji hitri in četrti bolj previdni... Potolaži nas, da smo vseh sort in pravzaprav nismo krivi, če ne moremo iz svoje kože, lahko pa vsaj poskusimo.
Mene je s svojim pisanjem prepričal, da sem izbrskala svoje stare teniske iz omare življenja in se podala na novo postajo šolskega labirinta po svoj sir. Sir je metafora vsega, kar si v življenju želimo: služba, partner, denar, hiša, stanovanje, svoboda, zdravje, spoštovanje, duševani mir, prosti čas, prijateljstvo... Toplo priporočam, da si preberete zgodbo o dveh miškah in dveh človečkih, ki tekajo, vsak na svoj način po labirintu življenja, kjer iščejo svoj kos sira. Tako vam bo bolj jasno, zakaj delam vse to, kar pač delam.
Učitelj motivacije za delo pač ne dobi s plačo, kar seveda vemo tisti, ki delamo v šoli! Vsi ostali so itak prepričani, da imamo plačo odlično, saj dobimo za polovični delovni čas polno plačo in za povrh imamo še skoraj tri mesece počitnic Blagor nam!

Lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[pikapokica]

To knjigo sem sicer že prebrala, a ker sem trenutno v obdobju, v katerem sploh ne vem, kje sem nazadnje videla svoj sir, si jo bom izposodila ali pa kupila, ko jo kje najdem, da mi bodo koraki, ki so, če se ne motim, našteti na koncu knjige, vsakič znova, ko bo pač potrebno, pomagali najti sir

Hvala, da ste me spomnili na to knjigo

[Razredničarka Miša]

Odlična odločitev, draga Pikapokica. Veliko sreče pri iskanju sira, pa še kaj se oglasi. Skupaj ga bomo lažje našli!

Lep pozdrav!
_________________
Razredničarka Miša