19. Res je, v labirintu so tudi slepe ulice!

[Razredničarka Miša]

No, priznam, vse ne gre vedno tako, gladko in brez težav. Po prvem tednu, v prejšnjih zapisih omenjenega načina dela, sem bila čisto v zraku. Odlično! Krasno! Neverjetno! Učenci delajo, so čisto navdušeni, nobenih težav… Prišel je drugi teden, še boljše. Učenci se učijo sami, glasnost se je zmanjšala, delovna vnema je neverjetna. Hočejo se učiti. Ne samo to, želijo dodatne naloge. Juhu, odkrila sem način dela, ki res deluje. Zmaga!

No, potem pa je prišel tretji teden. Popolna katastrofa! Učenci so bili glasni in nezbrani. Vidno so se dolgočasili, klepetali in počenjali vse drugo, kot bi si jaz želela. Naloge so bile narejene na pol, večino časa sem jih opozarjala, da so preglasni. Komaj smo uspeli, kakšno uro pa sploh nismo,skozi snov. Na dodatno delo še pomisliti ni bilo mogoče. Pa kaj jim je?! Popolnoma sem bila razočarana. Sicer se nisem mogla čisto odločiti nad čim. Nad sabo ali nad učenci. Vsekakor nad delom v razredu.

Moj procesor v glavi je mlel kot nor. Odgovora ni našel. Pouk je bil pripravljen na enak način, vsebine so bile podobne, učenci so isti, jaz sem ista. Kje je potem kratek stik. Vsekakor trd pristanek. Nisem zmagala, vedno tak način dela ne deluje. Če ne bi bili to isti učenci, bi lahko celo pomislila, da samostojnega učenja in sodelovanja sploh niso sposobni.

Čisto obupana, sem se tretji dan groznega, tretjega, tedna odločila, da prekinem in pričnem s poukom po starem. Niti to ni pomagalo! Enostavno ni šlo. Učenci so imeli svojo zabavo, jaz pa svoje težave. Energija v petek je kazala minus, da o samozavesti sploh ne govorim! Po krasnem vzponu, čisti polom. Zdelo se je, da sem se znašla z učenci na dveh navidez zelo oddaljenih bregovih.
Če bi mi v tistem trenutku kdo trdil, da se da delati na tak način, ki sem ga tako zavzeto opisovala v prejšnjih zapisih, bi mu zagotovo rekla, da je popolnoma nor.
Da bi se učenci učili in delali sami?! Dajte no mir, to ni mogoče… Samo poglejte, kakšni so!

Prava sreča, da sem se v prvih dveh tednih prepričala, da je mogoče in zato sem vztrajala. Edina ugotovitev, ki so jo sprocesirali moji možgani, je namreč bila, da sem očitno začela s »poskusom« v zelo ugodnem času. Priznam, da bi v nasprotnem primeru vsako misel na tak način dela preprosto izbrisala iz svojih misli. Tako pa sem vedela, da je mogoč in nadaljevala.
Vztrajanje se je definitivno izplačalo. Večino časa naš pouk teče lepo, pretirano bi bilo trditi, da vse dni in vse ure. Vsekakor pa je mnogo več uspešnih dni in ur, kot v preteklosti.

Zakaj pišem o tem? Predvsem zato, da bi spodbudila vse tiste, ki ste se morda po branju mojih zapisov odločili poskusiti z delom na tak način pa imate občutek, da v vašem razredu to ne gre. Ne obupajte, poskusite še! Morda je bila takrat, kakšna »čudna luna« ali pa snov, morda vi sami niste bili v pravi formi, morda so imeli tudi vaši učenci naš tretji teden.

Sporočite svoje izkušnje, dileme, vprašanja. Prepričana sem, da nas bo več lažje iskalo poti do boljšega pouka. Dejstvo je, da je poti več in da se razlikujejo prav tako kot mi in naši učenci.

Se beremo!
_________________
Razredničarka Miša

[Kaja]

Sama pa sem prejšnji teden izvedla zaradi kroničnega pomanjkanja časa dan po starem in skoraj znorela, ker so se takoj začeli disciplinski problemi, ki jih prej že ni bilo več. Zato sem se naslednji dan zopet usedla in na novo "sprogramirala ure". Npr. enačbe, kjer sem najprej preverila predznanje otrok in tistih, ki so to znali nisem več učila (so imeli plan dela na tabli) in učila samo tiste s težavami, na koncu so pomagali učiti tudi tisti učenci, ki so pokazali željo, da sošolcu pomagajo, ena skupina otrok je na računalniku tekmovala v hitrem računanju (s štoparico v roki), sama pa sem iskala z enim učencem, ki je sicer uspešen, način, kako se bo lotil enačbe, ker je imel v glavi popolno temo in mu nobeden od možnih načinov ni pomagal in z veseljem povem, da sva na koncu našla. Zdaj ga mora le izuriti.
Vmes pa sem imela slabo vest, ker so učenci "učili" svoje sošolce in se spraševala, ali je to sploh prav, mi bo kdo od staršev rekel, da sem za to jaz v razredu ali bodo razumeli ...
Čeprav sem sama pri sebi videla, da so učenci bili zadovoljni.
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[Razredničarka Miša]

, ti sploh ne veš, kako zelo ti verjamem... Se dobro spomnim, kakšen je bil tisti teden.

Mislim, da si odlično rešila zadevo.

In prav res ne razumem, zakaj te skrbi, da se bi starši lahko pritožili. Jasno je, da bi se lahko! Dejstvo je, da to ni nič nemogočega. Žal, še vedno imamo nekaj staršev, na srečo vse manj, ki menijo, da učitelji pogosto ne vemo kaj počnemo in nas morajo pač malo nadzorovati in od časa do časa podučiti, kaj je naše delo in kaj delo nekoga drugega.

Prepričana sem namreč, da bi znala razloge za svojo odločitev odločno in profesionalno utemeljiti. Vsak človek ve, da je mnogo teže nekoga poučevati, kot zgolj znati in če daš otroku možnost, da to stori, kaže to le na dejstvo, da mu zaupaš in ga spobujaš, da bi dosegel še višjo stopnjo znanja.
Povej mi no, kateri starš pa ne želi, da učitelj njegovemu otroku zaupa in ga spobuja k odličnosti?! Ti samo nadaljuj in večkrat kaj tako spodbudnega napiši. Boš?

Lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša