7. Začetek moje poti po labirintu

[Razredničarka Miša]

Kompas se je ustavil! Tako, obljubila sem… Podajam se v labirint, saj sem trdno odločena, da bom v nakazani smeri našla svoj sir. V prevodu, za tiste, ki še niste brali mojih zapisov, to pomeni, da bom pričela poučevati na tak način, da bomo z njim zadovoljni vsi: jaz, učenci in starši. Pravzaprav me je na začetku te moje avanture neskončno strah! Počutim se tako prekleto sama in v mojem šolskem labirintu je v smeri kamor sem se namenila temno, kot v rogu. V veliko pomoč pri iskanju poti mi je majhna lučka, ki ji zaupam. Ona me vodi in usmerja. Tako, na daljavo! Imenovala jo bom kar mentorica Neuničljiva. To je moja, skorajda virtualna , stanovska kolegica.
Najino sodelovanje je hecna zadeva! Združila naju je strast do uporabe računalnika pri pouku in podoben način razmišljanja ter reševanja problemov, ki se pojavljajo pri šolskem delu. Mene in moje delo zdaj spremlja že dalj časa. Simbioza je prav neverjetna. Jaz ji »poročam«, kaj delam, s čim se ukvarjam, kakšne težave imam in kako jih rešujem. Na tak način lahko tudi zdaj, ko je že par let upokojena, še naprej sledi aktualnim trendom in težavam v šolstvu skoraj tako, kot bi bila še zaposlena in zdi se, da ji to veliko pomeni. Po drugi strani pa me ona: spodbuja in tolaži, jezi in hvali, navdušuje in kritizira,… če je to potrebno, priznam, pa rada priskoči na pomoč. Moja kritična prijateljica Neuničljiva je krasna kolegica, polna praktičnih izkušenj in iskrivih novih idej, ki jih je pripravljena deliti z menoj, za kar sem ji neizmerno hvaležna!
Temelj za mojo šolo sem zabetonirala iz različnih sestavin. Jekleno ogrodje za ojačanje temelja mojega pouka predstavlja strokovna literatura, ki opisuje in predstavlja aktivne metode dela učencev, nevrolingivistično programiranje (NLP), uporabo kontrolne teorije v razredu, pa še kaj. Beton je zmešan iz znanj pridobljenih med študijem, mojih pedagoških izkušenj, strokovnega izpopolnjevanja ter dodatnih funkcionalnih znanj. Zidam sama, moj delovodja pa je Neuničljiva.
Na ta temelj že postavljam prve opeke. Včasih me pri gradnji sicer neskončno jezi majhnost moje parcele, ker jo včasih (pre)hudo omejujeta učni načrt in šolska zakonodaja. Najbolj me jezi tisti pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja! Kljub vsem omejitvam se bom trudila, da bo tisto, kar bom sezidala: lepo, udobno in funkcionalno, uporabno za življenje! Bistvo moje gradnje je, da se bodo učenci učili sami, jaz jim bom pri tem pomagala. Hoteli se bodo učiti in jaz jim bom to omogočila.
Verjetno vas zanima, kako jih nameravam prelisičiti, da se bodo učili sami?
O tem bom napisala več v svojem naslednjem zapisu. Zdi se, da se na koncu hodnika v labirintu kaže svetloba naslednje postaje s sirom. Hitim in komaj čakam, da pridem tja!
Se beremo, ko (če) ugotovim, da sem dejansko našla postajo!

Razredničarka Miša

P.S.:
Najbolj je vplivala na pouk, ki ga bom predstavljala v nadaljnjih zapisih, literatura, ki je dosegljiva tako v splošnih kot tudi strokovnih knjižnicah.
Anderson, Jim: 50 korakov od teorije do prakse dobre šole; Priročnik za uporabo kontrolne teorije v razredu, Radovljica, 1997.
Badegruber, Bernd: Učenje brez prisile v 28 korakih, Radovljica, 1995.