4. A je šola res lahko prijazna?!

[Razredničarka Miša]

Vrtim si film spomina naprej in nazaj, analiziram svoje delo ter poskušam najti napako za razkorak med prebranim in mojimi prizadevanji pri poučevanju. Očitno je težava pri meni! Morda pa jaz enostavno ne znam (več) učiti? Moja edina možna ugotovitev je: več kot očitno je, da JAZ ne znam motivirati učencev in sodelovati s starši.
Ne, te trditve ne morem, NOČEM požreti. Ne, dokler se odgovorno, dosledno in dnevno pripravljam na pouk ter kot mula vlačim od doma v šolo še dodatne učne pripomočke, mimogrede zbira jih vsa družina in polovica žlahte, na to oceno ne pristanem. Ves čas od zaključka študija pa še zdaj iščem nove metode in pristope dela, se izobražujem in nadgrajujem svoje znanje. Ne, odgovornosti za pomanjkanje motivacije na vsej črti nisem pripravljena prevzeti! En delček je res moj, a le delček.
Motivacija za učenje je v veliki meri odvisna od učenca samega in domačega okolja ter zgleda. Naj končno teorija stopi še na učiteljevo stran. Že zdavnaj sem se sprijaznila, da nikogar ne morem prisiliti, da me posluša, se uči ali dela, če on tega noče… In, priznam, od takrat živim mnogo lažje. Nekaj atomov energije mi na ta račun uspe prihraniti.
Sprašujem se, kdaj so avtorji vseh teh učenih knjig nazadnje srečali učence v živo ali, če hočete, od blizu. Papir res marsikaj prenese! Lepo vas prosim… Prijazna šola. Nekaj podobnega kot humano orožje. BEDARIJA! Morda imate vi kakšno razlago za te zadeve, ki me begajo in naravnost dražijo. Pojasnite mi, jaz enostavno ne morem razumeti!
Kako je šola lahko prijazna, če je OBVEZNA? Otroci MORAJO zjutraj vstati, priti v šolo, sodelovati pri pouku in nenazadnje tudi POKAZATI ZNANJE. In učitelji jih MORAMO oceniti. Se strinjate, da šola že po svoji osnovni funkciji ne more biti prijazna? Res pa je, da smo lahko prijazni učitelji. Pa znati biti prijazni, če so neprijazni z vami? Jaz ne!

Lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[pauline]

Hči, petošolka, že drugič letos leži v postelji in pridno požira grenka zdravila. Angina se je namreč oglasila. In ta kar noče oditi, se posloviti...

Ves čas sprašuje, kdaj napočil bo trenutek, ko lahko bo zjutraj zgodaj vstala in se v šolo odpravila. Skrbi jo, kdo ji zvezke dal prepisati bo in ali bo lahko nadoknadila vse zamujeno.
Kljub vsemu pa komaj čaka, da vstopi v hram znanja, saj tam sreča svoje sošolce, sošolke, prijateljice in nenazadnje tudi učiteljice/učitelje.

Kako vesela pride domov, ker jo je ta dan na hodniku odzdravila učiteljica, ki jo sreča pri pouku 3x na teden. Kakšno veselje je šele, če jo ogovori z imenom (le kako si jo je zapomnila po imenu, ko pa uči toliko učencev).
Pa spominsko knjigo ji je vrnila učiteljica, ki ji je noter zapisala verz...
Pa v knjižnico je lahko spet šla in si nove knjige izposodila.
In ta telovadba, zakaj neki mora sedaj 14 dni ne telovaditi, če se pa dobro počuti. Pa še gimnastiko imajo na programu (stoje, lastovke,... delajo), ki ni ravno vsak mesec na programu. "Mami saj bo dosti 1 teden, da ne telovadim, potem pa bi že lahko, kajne?" me preiskuša.
Pa pri dodatnem matematike (z namenom, da bi nadoknadila zamujeno in utrdila snov) se je nekaj novega naučila, nekaj kar ji je zelo olajšalo razumevanje...
ocenjevanje.. huda zadrega. Zakaj le, če pa se vsaj 14 dni vnaprej ve, kdaj pride ta dan, dan ocenjevanja.

Šola je samo zgradba, hladna stvaba, pa če je še tako veselo, pisano pobarvana. Toplino, veselje v njej ustvarjamo ljudje (tamali in taveliki).

Morda pa si je treba v težkih trenutkih, trenutkih omahovanja vedno v spomin priklicati tiste učence, ki niso tako problematični, ki ne potrebujejo tako veliko vašega časa in energije... Ki bolj plaho stojijo ob strani, so skorajda neopazni... in potrebujejo samo malo vzpodbude... Pa bo jutrišnji dan v službi bolj obetaven.

Nekaj naših letošnjih utrinkov, mami

[Razredničarka Miša]

No, draga mami. Zdaj pa ste razkrili tisto, kar morda ni bilo tako očitno iz mojih zapisov od prej . Točno zaradi takih otrok, kot je vaša hči, je naš poklic tako zelo lep. In prav zaradi takih otok - učencev v njem uživam! Morda ne verjamete, vendar zaradi takih učencem pa če jih je v razredu le za prste ene roke, se trudim in z veseljem prihajam v šolo. Taki učenci učiteljem pomagajo, da vztrajamo in odgovorno opravljamo svoje delo, čeprav se včasih zdi, da je vse bob ob steno.

Zelo razumem skrbi vaše šolarke zaradi odsotnosti od pouka in pristno veselje ob učiteljevih drobnih pozornostih, saj imam točno tako doma. Vaš pozitiven odnos do šole je njej v veliko pomoč in spodbudo. Bravo, to je tista naloga staršev, ki je nekateri starši, žal, nočejo ali pač ne znajo opraviti. Pohvale vredno in iskreno želim, da bi kakšna slaba izkušnja ali brezobziren učitelj tega ne uničila. Veliko prijetnih šolskih uric vama želim še v naprej .

Lep pozdrav vam in vsem skrbim staršem, ki verjamejo učiteljem, da nam ni vseeno zanje!
_________________
Razredničarka Miša

[jablana]

Eh, zaradi takih učencev.....
Zaradi vseh sem rada v šoli.

Vsak otrok, kaj otrok - vsak človek ima rad, če ga kdo opazi, pohvali, podpre v njegovih prizadevanjih.

Kaj pa je kriv otrok, ki ima doma sitne starše, ki hočejo za vsako ceno, da bi imel dobre ocene, ki je njihova vzpodbuda stalno priganjanje: uči se....pojdi se učit.... otrok pa ne ve, kako se naj prebije skozi obsežno snov....
Vse frustracije se nakopičijo v taki majhni otroški duši, od tega da ima neudobno oblačilo, do slabše gibalne sposobnosti, do slabega komuniciranja z okolico....učnih težav.... slabe samopodobe ....

Pokažite mi osebo, ki je povsem zadovoljna sama s sabo! Vsakdo bi kaj popravil na sebi ali dopolnil svoje znanje, če ne bi imel svojega sramu, nezaupljivosti ali dvom vase.

Ni popolnih ljudi, mi samo težimo v tej smeri. Zato so napake, pomanjkljivosti, neuspešnost.... nujni spremljevalec vsakega bitja, vsakega učenja. Vse pomanjkljivosti nas bogatijo, nam osmislijo življenje, naše in življenje naše okolice.

Že davno so v ZDA naredili poskus z učenci. (Lahko poiščem vir, vendar ga zdaj nimam pri roki) Razdelili so jih v tri skupine in so naročili učiteljem:
- 1. skupino samo hvalite in vzpodbujajte
- 2. skupino samo grajajte za vse, kar storijo narobe, naj takoj popravijo, da bodo čim bolj uspešni
- 3. skupina naj bo deležna samo dela, brez pohval in brez graj
Najuspešnejša je bila prva skupina, nato druga in sledi tretja.
Čeprav velikokrat slišimo, da pohvala lahko otroku škodi, da se lahko prevzame, če je je preveč .... da postane len .... se noče več truditi .... oh, koliko razlogov, da ne bi otrok pohvalili!

Ne potrebuješ nobenih new age znanj, da opaziš, kako včasih vse teče kot po maslu, drugič pa čutiš odpor, zgubljaš energijo, obupuješ .... Bodite pozorni na podporo svojemu delu: kadar jo imate, teče vse kot po maslu ....

In še na nekaj bi spomnila:
Če seješ pšenico, bo zrasla v večini pšenica, tudi nekaj plevela, ampak v glavnem pšenica;
če sadiš fižol, bo zrasel fižol ...
če seješ prijaznost, potrpežljivost, zaupanje v druge, daješ pohvale in podporo drugim pri njihovem delu ......dobiš .... he he he
Kadar so ti starši hvaležni, da se trudiš z njihovim otrokom, se to čuti na tvojem delu ... imaš njihovo podporo in delo teče kot po maslu.
Ni vedno tako, kot med pšenico včasih zraste plevel. Ampak v večini je.

Tudi bi spomnila na podporo sodelavcem. Ni vsaka ideja "blesava" ali obrabljena ali prenaporna ... Poskusite se kdaj videti v predlogu, poiščite svoj dodatek, da idejo dopolnite....podprite sodelavce.
Podpora dela čudeže.To je priznanje, pohvala in spoštljivost obenem.
Takoj se znajdete v središču dogajanja in postanete so-ustvarjalec nečesa dobrega. Počutje v kolektivu, družini, med prijatelji se izboljša. Življenje postane lepo in polno zanimivih dogodkov.

Oprostite za tako dolgo besedilo.

LP Mirjana

[Razredničarka Miša]