Ali je povsod tako?

[BarbyAl]

Imamo živahnega prvošolčka, ki je po besedah vseh učiteljic bister in razgledan, je pa tudi zelo živahen in skupaj iščemo način, da bi v času pouka bil kolikortoliko miren. Tudi z ostalimi mamicami se o otrocih pogovarjamo in se je pojavilo par vprašanj:
- a je res narobe če 6 letniki ne morejo napr. pri barvanju "normalno" na stolu sedet, ampak eni stojijo ko barvajo, pa dajo napr. noge pod rit? Vse smo imele okrog tega pomisleke. A se ni šola začela razvijat v smeri individualizacije....
- pojavilo se je tudi preferiranje določenih učencev nasproti drugim, večkrat so vprašani, tudi ko naredijo napako niso kregani, ....
- dopoldanska učiteljica, vzgojiteljica in popoldanska učiteljica niso vsklajene, izmenjujejo si samo najbolj nujne podatke.....
- ali lahko reče učiteljica otroku, brez da se posvetuje z menoj kot staršem, otroku, da za določeno kazen, ne bo smel popoldan nekam iti (ko je že izven šole), poleg tega me po mobitelu kliče v službo, da se kao zmeni z menoj, ona je pa že vse odločila.....brez mene. Posegla je v moj načrt prostega časa.
_________________
Always look on the bright side of life.

[nika]

Lep pozdrav!

Tudi sama imam prvošolčka, ki je verjetno pravo nasprotje vašega. Deček je tih, poslušen in najbolj delaven v razredu in občutek imam, da pogosto kar pozabijo nanj.
Sicer sem prav tako učiteljica in lahko rečem, da se učitelji med seboj razlikujejo in lahko vam zagotovim, da povsod vendar ni tako kot pri vas. In še nekaj odg. na vaša vpašanja:
-6letniki res ne morejo dolgo sedeti pri miru in barvati, pa tudi učiteljica tega ne bi smela zahtevati, saj imajo vendar prilagodljiv urnik ravno zaradi tega, da lahko naredijo vmesne odmore, ko opazijo, da učenci niso več zbrani. Sama vztrajam, da med barvanjem pravilno sedijo, saj jim noge pod ritjo in podobno lahko pokvarijo držo in s tem pridobijo težave s hrbtenico.
-preferiranje učencev: Tudi učitelji so samo ljudje. Včasih nekateri resnično pretiravajo in kaj hitro lahko opaziš, kdo v razredu je priljubljen in podobno. To mislim, da bi morali razčistiti kar z učiteljico, sicer pa se obrniti na predstavnika sveta staršev, če ne želite bili izpostavljeni.
- res je, da bi morale biti vse učiteljice popolnoma usklajene, zato da bo otrok lažje sprejemal pravila in dolžnosti. Sploh bi morale imeti postavljene iste meje in posledično kazni, ki pa se vsekakor ne bi smele navezovati na popoldanske aktvinosti. Ko otrok naredi kaj narobe, ga je potrebno na to opozoriti takoj, ker kasnejše "kaznovanje" nima smisla. Otrok do prihoda staršev pogosto že pozabi, kaj je bilo tisto kar je naredil narobe.Kaj boste vi počeli v prostem času pa je seveda vaša stvar. Lahko vam samo predlaga, kaj meni, da bi bilo za otroka primerno in smiselno, odločitev pa je vsekakor vaša-
lp.

[jablana]

Barbi Al!
Starši ste skrbni, pri prvošolčku pa še posebej tudi občutljivi za vsako stvar.
V svoji dolgoletni praksi sem spoznala nekaj resnic, ki me vodijo pri delu in v življenju:

1. Kar seješ, to žanješ, kar bi v tem primeru pomenilo: če iščeš nepravilnosti, jih boš našel ... t.j. jih boš dobil vrnjene. Če boš iskal- a dobre strani (šole) boš take tudi videla-našla in se boš dobro počutila (in otrok tudi).

2. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha, kar bi v tem primeru razložila: največkrat rečemo kaj, ko ne premislimo in potem si sprejemnik besede razlaga po svoje. Najpogosteje sploh ne pomislimo, da smo sprožili kak nesporazum. Pomaga pogovor z vpletenimi.

3. Ena izmed inteligenc je tudi socialna , da se znaš prilagodit in sprejet tudi neprijetne stvari, da se "zliješ" s sredino, da na koncu koncev ne kompliciraš in narediš, kakor je takrat zahtevano - primerno. (Vedno bolj cenim to lastnost, to je res prijazno do sebe in do okolja.)

4. Starši v 1. razredu ( in žal tudi nekje do 4., 5.razreda) stalno bdijo nad otrokom in ga pri delu "vodijo", skrbijo namesto njega, potem pa ga v 5. ali 6. prepustijo, ker je baje že dovolj zrel in velik, da razume šolske zahteve. Le kako naj se znajde kasneje, če ni imel prilike, da bi se naučil delat in popravljat svoje napake.

Pozabljamo, da se največ naučimo iz svojih napak. Zato bodimo otroku samo opora in mu dovolimo, da sam razreši svoje konflikte.

Tudi odrasli zaprosimo za pomoč, ko jo potrebujemo. če pa nam pomoč kdo vsiljuje, razumemo kot vtikanje v naše zadeve.

Ko bo rabil našo pomoč, nas bo že poiskal. Pogovarjaj se veliko z njim, ne sprašuj ga, temveč ga poslušaj, poslušaj, poslušaj.... pritrjuj, prikimavaj ... pa ti bo razkril svoje najglobje občutke in misli in dejanja. Samo ne "vleči" iz njega in ga ne zaslišuj in ga ne usmerjaj.

Vsak otrok najprej "zatoži" druge, nato čez dogo časa pove tudi kaj o sebi. Če ga sprašujemo, ga usmerjamo... dovolj so pametni, da nam povedo, kar želimo slišat.

Oprostii, če sem bila pridigarska, vendar res niso vsega krivi učitelji. Pomisli tudi, da včasih prav težko voziš s svojim sinom, ko ima slabe dneve, učiteljica jih pa ima 15, 18, 24, do 28 jih je lahko v enem oddelku in vsak ima svoje želje in potrebe in slabe dneve, vključno z učiteljico.

[jablana]

Pozabila sem ti poslat pozdrav:
Prisrčne pozdrave in veliko sreče in veselja s tvojim 6-letnikom ti želim.
Mirjana

[kitekat]

BarbyAl, jablana je odlično napisala nekaj stvari. Se popolnoma strinjam. Rada bi samo dodala nekaj glede tvoje prve točke: barvanje stoje, noge pod ritjo...

Si se mogoče kdaj vprašala, zakaj smo že mi kot otroci neštetokrat slišali, naj "lepo sedimo" (mišljeno: vzravnano)? Če se nisi, je mogoče zdaj čas. Hrbtenico imamo le eno in sodoben način življenja z veliko sedenja ji ni ravno naklonjen. Če malo pobrskaš po netu v zvezi s tem, boš hitro ugotovila, da nam dobra drža pomaga ohranjati primerno ukrivljenost hrbtenice. Ko smo mladi, se niti ne zavedamo, da jo imamo, ko pa pridemo v "zrela leta", nam hrbtenica hitro "vrne" vse, kar smo zanjo storili v življenju - najpogosteje s hudimi bolečinami. Poleg pomanjkljivega urjenja mišic je vzrok bolečin v večini primerov nepravilna telesna drža pri hoji, sedenju in ležanju.

Barvanje v stoje si lahko predstavljam samo z veliko ukrivljenostjo hrbtenice, noge pod ritjo nas pa "ukrivijo" v različne strani, kar je zopet neprijeten udarec za hrbtenico. Odraz takega sedenja je hitro viden: na prvem sistematskem pregledu (začetek 1. razreda) mora učitelj na koncu k zdravniku, ki ga obvesti, koliko otrok ima krivo hrbtenico (dobijo napotnico za specialista) in mu da brošuro z navodili za vaje za zdravo hrbtenico. In potem učitelj, ki se trudi nekaj narediti za hrbtenice svojih varovancev, po tvoje ne upošteva individualizacije?

Mislim, da je prav, da učence že od 1. razreda dalje navajamo na pravilno držo pri sedenju in jih učimo gibalnih vaj za zdravo hrbtenico. In prav je, da otrokom razložimo, zakaj naj tako sedijo in čemu so namenjene vaje. 6-letnik je po moje že sposoben razumeti neko preprosto razlago. Mislim tudi, da se učitelji zavedamo, da prvošolci ne morejo sedeti pri miru 45 minut in zato pouk pripravimo zelo razgibano - vključimo gibalne igre, nekaj dela pri mizicah, prosto igro itd. Če bi še starši doma kdaj opozorili svoje otroke na pravilno držo in jim omogočili dovolj gibanja, bi bilo težav s hrbtenico že v mladosti precej manj.


In še link do vaj, ki jih izvajajo moji učenci - seveda pod mojim vodstvom - pri športni vzgoji ali kar v razredu (minutka za zdravje - skupaj z zračenjem razreda): http://www.ezdravje.com/si/bolecina/kriz/default.asp?v=vaje
_________________
See ya

[jablana]

Hvala za link, me je spomnil, na katere vaje naj bom bolj pozorna.
LP Mirjana