Kriteriji ocenjevanja

[admin]

Vidim, da uporabljate različne načine za ocenjevanje preverjanj in preizkusov. Nekaj jih je z odstotki, nekaj z razporeditvijo točk.
Rada bi odprla debato o tem, kakšne kriterije uporabljate in kako izračunavate ocene, zakaj ravno tak način...
Hvala za sodelovanje.
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[Saša Čadež]

V našem aktivu uporabljamo neko vrste kombinacijo
Učiteljice sestavljamo teste tako, da upoštevamo odstotke, na testih pa napišemo točke. Iz preprostega razloga: učenci se bolj znajdejo, če vidijo, koliko točk je potrebno za dosego neke ocene.

V drugem triletju smo se dogovorile za ocenjevalno lestvico s katero smo določile, koliko odstotkov je potrebno za posamezno oceno, kar je osnova za sestavljanje testov. Naša izgleda takole:
0% - 44% = nzd 1
45 % - 59 % = zd 2
60 % - 74 % = db 3
75 % - 89 % = pdb4
90 % - 100 % = odl 5

Pri sestavljanju testa pa smo potem izredno pozorne, da zajema dovolj minimalnih standardov (to pomeni, da v primeru, da učenec pravilno reši le naloge, ki zahtevajo minimalne standarde znanja, doseže dovolj točk za oceno (zd) 2), večino nalog zahteva doseganje temeljnih standardov znanja (uporaba), posamezne naloge pa tudi kakšnega od zahtevnejših standardov (sinteza, analiza), da ugotovimo, kdo je vsebine osvojil res dobro
Upam, da mi je uspelo pojasniti! Če ne, pa le povprašajte

Lep pozdrav
_________________
Saša

[Samantha]

Pozdravček!

Najprej bi rada samo opozorila na uporabo nekaterih izrazov pri preizkusih, ker sem opazila, da se jih zelo pogosto napačno uporablja: kriterij pomeni, da na preizkus na prvo stran napišete cilje, ki naj bi jih učenec dosegel pri določeni nalogi v preizkusu, točkovnik pa je tisti, ki določa število točk za določeno oceno (upam, da nisem preveč pikolovska, ampak nam so s tem težili že na faksu pa morda vam kdaj tudi prav pride, ko vas bo kakšen starš "preveč" spraševal). Pa oboje mora biti na prvi strani preizkusa (še kar precej preizkusov tega sploh nima, ali pa ima samo en mini točkovnik nekje na koncu, kar po pravilih ni v redu).

Pri nas je točkovnik malce drugačen kot je tale zapisan, ampak mislim, da je to res stvar posameznikov učiteljev; dogovor, ki ga imamo pri nas, velja za več razredov.
Izgleda pa tako:
0%-49% - 1 (nzd)
50%-64% - 2 (zd)
65%-78% - 3 (db)
79%-89% - 4 (pdb)
90%-100% - 5 (odl)

Pa ob ciljih so razdeljene tudi točke za posamezno nalogo in sicer tako, da učenec vidi, ali je cilj dosegel v celoti, delno, ali ga še ni dosegel. Točke so tudi ob vsaki nalogi v preizkusu (če vas zanima, lahko pošljem en primer preizkusa).

Lep pozdrav.

[admin]

Hvala za pojasnila in opozorila glede izrazov, hvaležno sprejeto.

Glede procentov: jaz sem še "ta stara" in se sprašujem, kako učenec, ki rešuje nalogo, sproti lahko vidi, koliko procentov lahko nabere, da bo vsaj minimalno upešen?
Če se nabirajo točke in jih razporedi po določeni lestvici, potem lahko hitro ugotovi, kako daleč je prišel in koliko lahko pričakuje. Lahko se tudi odloča, katero nalogo bo rešil prej ...
Sem kaj spregledala?
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[Samantha]

Ja, učenec lahko sešteje točke že med reševanjem preizkusa, če je seveda prepričan, da je določeno nalogo pravilno rešil, in preveri na točkovniku, približno kakšno oceno bo dobil.

Najlažje bo, če vam pošljem en primer preizkusa, upam, da bo v pomoč.

Lep pozdrav.

[Alenka@]

Ta trenutek se bom dotaknila le ciljev, točkovnikov in ostalih zapisov, ki naj bi bili na pisnih nalogah, namenjenih ocenjevanju (pa tudi na tistih za preverjanje).
Naloge z vsem tem postanejo izredno natrpane, učenci, ki jih komajda opismenjujemo, pa na prvi pogled ne morejo razločiti med navodili, pomembnimi za reševanje, in zapisi, ki naj bi mu dopovedali, kaj naj bi tam dosegel. Če je že vsa ta "navlaka" na/ob nalogah, bi morala biti zapisana zbrano na enem mestu, še najbolje na posebnem listu; ali pa v prvem ali zadnjem delu (na začetku ali na koncu) in to tako, da bi bilo s posebnim tiskom in drugimi oblikovnimi "vložki" točno razvidno, da ta del ni namenjen reševanju. Nikakor se mi ne zdi v redu, da so cilji navedeni pri vsaki nalogi posebej. Imamo otroke, ki se komajda prebijajo skozi besedilo, že uporaba ustrezne vrste črk, dolžine vrstice ... je izrednega pomena, potem pa vse skupaj še "nabašemo" s podatki, ki za reševanje niti približno niso pomembni.
Torej, po mojem mnenju naj bodo zgoraj omenjene zadeve napisane čisto zase, lahko pa bi bilo celo tako, da za cel razred v času pisanja to visi obešeno nekje na steni (varčevanje s papirjem in varovanje narave!), staršem pa jih lahko predstavimo na govorilnih urah.
Pa še tole - mislim, da učenec ne more biti čisto prepričan (ne vsak), ali je dosegel vse točke ali ne oz. kolikšen del točk mu je uspelo zbrati pri posamezni nalogi - nekateri so prepričani, da so naredili vse prav, drugi so manj samozavestni ... Nekateri pa imajo res že kmalu dokaj izoblikovan občutek in vedo, koliko približno bo pisalo v prostorčku za oceno.
Kljub zgoraj napisanemu imam sama v zares drobnem poševnem tisku pred nalogami preglednico, v kateri je prostor za zapis datuma, učenčevo ime in priimek, število možnih/doseženih točk, prostor za zapis ocene, pa še predvideno število točk za posamezno nalogo in točkovnik, s pomočjo katerega učenec ugotovi (ko dobi vrnjen izdelek), koliko mu je manjkalo do ... Standarde pa imam napisane le na kratko, da vemo, za kaj gre; npr. Seštevanje/odštevanje. Reševanje problemov - enostavnejše/zahtevnejše. Tako ali tako moram to zapisati v redovalnico in k obrazložitvi kriterijev podrobneje in dosledneje, zato tisti, ki ga zanima, lahko dobi vse potrebne (in nepotrebne) informacije.
Aja, še nekaj - tisti standardi, ki jih nekateri zapisujejo med nalogami (menim da na neprimeren način), pravzaprav mnogokrat povedo, kaj naj učenec tam naredi. Primer: Učenec pri reševanju problema uporabi računsko operacijo deljenja. Hmmm!

[admin]

Samanta, Alenka@,
Bi morda lahko naredili kakšen vzorčen primer? Objavita, prosim, bomo ustvarili linke.
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[Samantha]

Kar se tiče ciljev oz. standardov, so na prvi strani preizkusa, kar je nekako logično in učenci vedo, da tisto ni namenjeno reševanju. Glede točk v preizkusu pa je normalno, da niso vedno prepričani, ali imajo nekaj prav rešeno ali ne, vendar je Nataša spraševala, ali obstaja način, da učenci to uporabijo. Za nekatere je to pozitivno.

Cilji nikakor niso ob nalogah. To je nesmiselno in in prostorsko neizvedljivo, zagotovo pa bi motilo tudi učence. Pri nalogi morajo biti samo navodila, pa še ta kratka in jasna.

Strinjam se, da lahko učenci pri standardih dobijo tudi informacijo o rešitvi posamezne naloge - zato je treba premišljeno zapisati le najbolj bistveno - kratko in jedrnato.

LP

[Mojcula]

Ob prebiranju zanimivih mnenj (mimogrede: pridružujem se Alenkinem mnenju in Samanthinem točkovniku ), sem se odločila, da napišem še svojo izkušnjo z zapisom kriterijev in točkovnika na preizkusih. Skratka, ko se je pred časom po zbornicah začela širiti panika , da morajo vsi preizkusi imeti poleg točkovnika napisane tudi kriterije za vsako nalogo, sem se vdala v usodo in s kolegico pričela delati tudi to . Tako sva opremljali preizkuse, vse dokler nismo imeli predavatelja (žal, res se ne spomnim koga, vendar je bil iz Zavoda in je razlagal novo zakonodajo), ki se je začudil nad tem, da tako zapisujemo kriterije. Zagotovil nam je, da to ni potrebno, potreben pa je jasen in pregleden točkovnik. Skratka, hvalabogu za pametne ljudi , ki poučevanja ne gledajo le skozi zapise na papirju. In tako delam (mislim, da že drugo leto) preizkuse, ki imajo le točkovnik (staršem ga ustno utemeljim s procenti in kriteriji, če je to seveda potrebno). Prepričana sem, da je smisel vsega v kvalitetno sestavljenih nalogah, ki omogočijo doseganje ciljev učencev na različnih nivojih.
In za konec: veliko dobrih idej ob sestavljanju nalog .

[Alenka@]

Končno, Mojcula! Hvala ti za tole!!! Ko bi vsaj vsi učitelji tole prebrali, ker premnogi delajo ravno to, kar si ti opustila, a ne verjamejo čisto vsakemu, da to ni potrebno oz. je celo nesmiselno.
Sami sebi smo naredili toliko nepotrebnega dela (mislimo, da smo nevedni in neuki in dopuščamo, da "pometajo" z nami, tistih, ki se pa vsemu ne uklonijo(mo), pa premalo zaupamo(jo). No, sem sklobasala tole ...
Admin, sem vedela, da boš pristavila piskrček in nekaj pričakovala. Bo treba spet malo pobrskati. Jaz sem v večnem iskanju in kar naprej tuhtam, kako bi bilo najbolj prav, da bi bil volk sit in predvsem koza cela Točkovnik imam dodelan (zase) in ga objavim brez problema, standarde bom pa "pogruntala", ko se jim bo reklo pričakovani dosežki
No ja, zdaj delam, kot sem zgoraj omenila (tako v 3. razredu, v 4. pa le točkovnik; pri sebi imam podrobnejše zapise - če se mi računalnik sesuje, sem pečena:-?), pa upam vse skupaj pred komerkoli zagovarjati.

[Saša Čadež]

, kar ne morem mimo, da ne bi dopisala še tega, ker sem v svojem prvem zapisu nezavedno izpustila, ker se mi je zdelo logično, da to delajo vsi učitelji . Kar sem zapisala v prvem zapisu moram enostavno dopolniti. Delam pravzaprav tako kot je zapisala Mojcula, ker enostavno ni smiselno zapisovati standardov na test! Učence motijo, starši pa jih težko pravilno razumejo brez učiteljeve razlage.

Torej ob vsaki posamezni nalogi imamo seveda tudi možno število točk, kar pravzaprav predstavlja preprost kriterij. Učenec (in tudi starš) lahko iz tega sam ugotovi, koliko podatkov pravzaprav učitelj pričakuje od njega in koliko točk bo lahko pridobil. Standard znanja pa se pravzaprav skriva v vsaki nalogi in vprašanju, zato ga ekstra ne pišemo na kontrolno nalogo ampak ga staršem z veseljem pojasnimo, ko (če) pride na govorilno uro.

Naj povzamem svoja zapisa!
1. Ocenjevalna lestvica je vedno enaka (v odstotkih) za vse predmete.

2. Odločimo se kaj bomo ocenjevali (standardi znanja).

3. Sestavimo naloge testa tako, da z rešitvijo učenci dokažejo doseganje standardov, ki jih želimo oceniti (za različne taksonomske stopnje znanja).

4. V odvisnosti od standardov in ocenjevalne lestvice določimo število točk za posamezne rešitve (četrt točke, pol točke, cela točka) in določimo možno število točk za celotno nalogo. Ugotovimo, koliko točk je možnih v celotnem testu in izračunamo točkovnik.

5. Preverimo, če je dovolj nalog z minimalnimi standardi znanja, da učenci ob rešitvi le teh nalog doseže oceno zadostno dve. Sicer spremenimo naloge ali točkovanje.

6. Na koncu testa zapišemo še točkovnik, kjer je razvidno (preračunano iz ocenjevalne lestvice), kakšno oceno učenec doseže za zbrano število točk.

Uf, sem se razpisala

Prav lep pozdrav
_________________
Saša

[Mojcula]

Saša, postopek si tako jasno opisala, da mora biti razumljiv vsem. In, ja, imaš prav: vsako vprašanje je že na nek način kriterij (res dobro razmišljanje ). Upam, da smo vse tri (Alenka, ti in jaz) prepričale neprepričane , saj si učitelji prepogosto sami nalagamo odvečno delo.

[Alenka@]

Saša, prav blagodejna so ta pojasnila - a ne, da je res vse mogoče razbrati iz kontrolke?! Me smo pa tiste, ki gledamo na to, da upoštevamo v UN zapisane standarde in se naloge ujemajo z njimi in da so sestavljene tako, da ima vsakdo možnost pokazati, kar zmore in zna (torej za vse stopnje).
Aja, razvidno je tudi iz vseh ur pred ocenjevanjem in ne le iz kontrolke
O tem bi lahko še marsikaj razpredali ... (o ocenjevanju namreč).

[Saša Čadež]

, res je! Vse se pravzaprav prične že pri učenju novih vsebin, kasneje pa se poglablja in utrjuje s sprotnimi in končnimi preverjanji. Učenci tako preko praktičnih primerov in postopkov spoznajo, kaj morajo znati, prav tako starši, pod pogojem, da spremljajo delo svojih otrok.

Naloga učitelja pa je, da kvalitetno sestavi naloge, ki to omogočijo. Kar pa ni mačji kašelj!

Lep pozdrav
_________________
Saša

[Kaja]

Kaj pa pravite na trditev, da v slovenski šoli ocenjujemo samo neko teoretično znanje, ki ga nato pozabimo (kdo pa še zna odgovoriti na vprašanja iz petega razreda, na katera vedo odgovor ta trenutek naši otroci, npr. Kaj je to apretiranje?), namesto, da bi razvijali njihovo osebnost, samozavest in uporabno znanje, npr. poiskati podatke brez učiteljice.

Napisano na podlagi pogovora, razgovora s staršem, ki se ne strinja z našim šolskim sistemom in dobro pozna tuje šolske sisteem in nato slučajno prisostvovanje pri otrokovem učenju gospodinjstva v 5. razredu, ko se lahko še samo smejim, kaj vse trpamo otrokom v glave in to za oceno.

Včasih sem v strašni dilemi ali sploh delam še kaj prav, ko učence v tretjem pripravljam na ocenjevanje v četrtem.

Raklo poklapana Kaja zaradi petkovih pogovorov o našem sistemu.

Lp
_________________
Lp od Kaje