"quick" testi in tabelarični prikaz izdelave domač

[rdecha kapica]

Pozdravljeni,
z novim šolskim letom so na osnovni šoli naše devetošolke sprejeli nekaj novosti, ki jih je menda (tako sem izvedela neuradno od znanke) "prodajal" pedagog iz OŠ Bršljin pri Novem mestu.

Učenci tako za skoraj vsak predmet vsak teden pišejo t.i. "quick" teste ( kratko, 15-20 minutno pisno preverjanje znanj), izdelavo domačih nalog pa ravno tako za skoraj vsak predmet spremljajo na milimetrskih papirjih, kjer barvajo kvadratke. Rezultati barvanja dajo potem oceno.

Četudi sprotno preverjanje znanja še nekako sprejmem (četudi so učenci že čisto izčrpani od stalnega stresa - trije quick testi dajo skupaj eno oceno, torej so se ocene letos precej namnožile, polega tega ni enostavno biti ves čas pripravljen za vsak predmet), bistva barvanja kvadratkov na milimetrskem papirju ne uspem dojeti.
Najbrž bi si sama vnaprej pobarvala cel list kvadratkov in konec ...

Hči pove, da je situacija enaka kot lani - tretjina učencev v razredu redno dela domače naloge, tretjina občasno, tretjina pa jih enostavno ne dela.
Enako je z ocenami iz pisnih preizkusov - tisti, ki so se redno učili že lani, počnejo to tudi sedaj, tisti, ki tega niso delali, ostajajo na cvekih in dvojkah.

Kakšna pa je praksa v vaših razredih - v "mojih" časih so učitelji pregledali naloge in to je bilo to. Ponekod smo naloge glasno preverili skupaj.

Ne morem se znebiti občutka, da se včasih spremembe uvajajo zgolj zato, da se počne nekaj novega, ne pa tudi dejansko koristnega.

Hvaležna bom za vaša mnenja.

Lep dan želim vsem!

[admin]

Ko sem še učila, sem se hudo mučila s tem, kako učence »prisiliti« k učenju. Kdor noče, pač noče. »To je dobro za vas, učite se, da boste kaj znali, ko boš velik … itd« ni delovalo. Delovala je le pozitivna reakcija na uspeh. In uspeh se (na žalost, na srečo,) še vedno meri z ocenami, tako kot se naše delo meri s plačo (seveda, marsikaj naredimo zastonj ampak za to moramo najprej odrasti).
Uvedla sem tedensko preverjanje znanja. Tedensko zato, ker je učence spodbujalo k sprotnemu delu. Če so ocenjevanja občasna, je veliko odvisno od trenutne situacije, slabo počutje, slučajna odsotnost, stres, sem predelal vse, kar moram znati … Če se učimo kampanjsko, se nam to pozna pri sprotnem dodajanju nove snovi – nimamo podlage. Če znanje utrjujemo sproti, zlahka nadgrajujemo.

Torej, tedensko ocenjevanje: vsega skupaj 20 minut, vsi predmeti (razredni pouk), po nekaj vprašanj iz snovi preteklega tedna. Povratna informacija takojšnja, uspeh takoj viden. Glede na to, da so ocenjevanja pogosta, se uspeh (neuspeh) lahko popravlja. Govorim o otrocih, ki so učenja sposobni in imajo vsaj malo motivacije. Torej – večina.
Seveda lahko pri vsakem poskušanju, ki ga učitelj izvaja, najdemo slabe in dobre stvari. Tako kot npr. z barvanjem kvadratkov. Stvar debate. Ravno tako rednega preizkušanja znanja. Dandanašnji so postavljena pravila o omejevanju spraševanja, o minimalnem ocenjevanju, ampak ko pridejo ti otroci v višje razrede ali v srednjo šolo, so ocene nenadoma zelo pomembne.
Veliko je seveda odvisno tudi od staršev. Kakšen uspeh pričakujejo, izvajajo nad svojim otrokom pritisk za dobre ocene – potem je stres v vsakem slučaju nujen, ne glede na to, kolikokrat so preverjanja znanja. Če skušamo biti realni, enkrat nam gre dobro, drugič slabše, ena snov nam je bolj všeč kot druga itd., bo tudi stres manjši. In če vemo, da je preverjanje stalnica in tudi vemo, kaj moramo narediti (sprotno učenje), da bo preverjanje uspelo, potem je vse laže. In če je povratna informacija učencu, da to zmore in in da se vidi, da je njegovo znanje dobro, je to velika spodbuda. Kot naša služba. Če jo opravljamo z veseljem, potem nam je lahko. Če svojega dela ne maramo, potem je pa vse zelo naporno in obremenjujoče. In šola je nekaj, kar moramo dati skoz vsi, razlogi so seveda znani. Kako pa bomo to preživeli, je odvisno največ od nas samih.
Ne vem sicer, koliko ti ta odgovor pomaga, morda le kot opora za debato z učiteljem. Vsekakor vama s hčerko želim veliko uspeha!
_________________
Lep pozdrav, Nataša