56. Šola = učenje = delo

[Razredničarka Miša]

Vsako delo, ki ga opravljamo, zahteva od človeka, da vloži vsaj neko energijo, če takoj odmislimo še za kvaliteto izvedbe pomembne druge faktorje: trud, znanje, inovativnost, natančnost, odgovornost in še bi se dalo naštevati. Kako je mogoče, da nekateri menijo, da bi morala biti šola manj stresna in obremenjujoča in predvsem bolj zabavna ob tem, da na drugi strani na vsa usta kričimo, da mora šola pripravljati mladež na življenje?
Življenje zahteva od človeka veliko discipline, energije, vztrajnosti, truda, odrekanja, prilagodljivosti in usvarjalnosti... Odrasli neverjetno usklajeno poskočimo ob vsakem vzdihu otrok, kako jim je hudo in težko ter se neumorno trudimo, da bi bilo njihovo otroštvo čimmanj stresno in čimbolj zabavno, ob tem nehote prikrivamo, da življenje praviloma ne prizanaša in jih spuščamo v svet dejansko nepripravljene. Sprašujem se, kaj nam je! Pošteno bi bilo, da otrokom povemo, da je učenje trdo delo, da je potrebno garanje in odrekanje, da tudi za učno delo potrebujemo kondicijo pa če se to sliši še bolj neumno in je zabava samo del življenja. Dajmo jim vedeti, da velja formula iz naslova: šola = učenje = delo ali pa nehajmo nakladati, da jih pripravljamo na življenje. Že nekaj generacij otrok je prav grdo razvajenih v najbolj osnovnem pomenu te besede in kar je najbolj grozljivo je to, da tudi razvajenci odraščajo. Smisel življenja je hočemo ali nočemo delo, ne zabava in uživanje. Bogdan Žorž je je leta nazaj izdal knjigo Razvajenost - rak sodobne družbe in opozarjal na ta problem, a kdo ga je slišal?
Zakaj tale samogovor? V zadnjem tednu, sem bolj nehote kot hote dvakrat poslušala, kako otrokom, ki prihajajo na prakso enostavno ni jasno, da je tam treba DELATI. Obe znanki sta se pridušali, da ne vzameta prav nobenega praktikanta več, ker ... niso resni, so neodgovorni in se niso pripravljeni učiti, prišli so zgolj po potrdilo, da so prakso, ki je v resnici niso, opravili Kaj se je zgodilo? No, izpustimo to, da ne en in ne drug nista sama videla prav nobenega opravka v trgovini oz. v frizerskem salonu, tisto kar so jima naročili, sta sicer opravila, a z neverjetno lažernostjo in bolj ali manj na pol. Oba sta o tem, da ju ne bo na prakso, kljub dogovoru, da prideta sicer obvestila, da ju ne bo, vendar šele dve uri po tem, ko bi morala ža delati. Razloga? Ne bolezen, ne kakšna resna nenačrtovana in opravičjiva situacija. Lepo vreme in bosta šla raje smučat! Danes bi končal dve uri prej, ker so s prijatelji zmenjeni, da gredo na tekmo ... in še in še .... HALO?! Odrasli smo res izgubili kompas, do to dopuščamo. Nekaj časa bo še šlo, vendarle pa bo prišel čas, ko se bodo starejše generacije vajene dela in odrekanja umaknile ali vsaj iztrošile... In kdo bo delal potem? Kaj pa drugi menite o tem? Smo res zavozili?
_________________
Razredničarka Miša