53. Kako ustaviti učence?

[Razredničarka Miša]

Izteka se prvi mesec in počitnice so že zdavnaj minile. Hm, so res bile? Z novimi učenci smo se že dokaj dobro spoznali in ugotavljam, da je problem, ki sem ga bolj občutno zaznala že pri lanskih učencih, letos še bolj očiten . Osebno se mi zdi vse bolj moteč, zato sem se odločila, da se pozanimam, kako zaznavate ta problem ostali oz. če ga sploh.

Se tudi vam zdi, da ves čas nekam hitijo?! Žal, ne z namenom, da se bodo naučili nekaj novega temveč, da bodo "končno" izvedeli, kaj bodo delali potem, ko bo minilo kar trenutno delamo. In prav to me moti, pravzaprav straši!

Vse bolj ugotavljam, da večinoma sploh ne delajo tistega "kar delamo" ampak se namesto, da bi opravili nalogo, intenzivno zanimajo za to "kar bomo delali". Ves čas so v prihodnosti, zato sedanjost ni realizirana niti približno tako, kot bi si želel učitelj. Misli so drugje, znanje se ne gradi v smiselnem zaporedju in je vse bolj nepovezano, kljub vsemogočim medpredmetnim povezavam in aktivim, da ne rečem atraktivnim metodam dela.

Saj vem, da je vsa družba takole v hitenje naravnana pa vendarle ... Otrokom pa bi vendarle moralo biti to prihranjeno. Odrasli že imamo v sebi oblikovan mehanizem, da moramo najprej opraviti tisto, kar je trenutno za opraviti, potem pa gremo naprej. Pa otroci???

Ima kdo kakšno idejo, kako naj jih ustavimo, da bodo z nami na poti učenja tukaj in zdaj?! V pričakovanju konstruktivne debate vas prav lepo pozdravljam!
_________________
Razredničarka Miša

[biloba]

Pozdravljeni!

Prav takšno težavo sem tudi sama opazila in me zelo moti. Učenci nimajo obstanka, ampak se jim vedno mudi naprej, med poukom delajo vaje površno in hitro in jih želijo rešiti čim več, namesto čim bolj temeljito in pravilno. Še preden je konec ure, že drvijo na odmor (predmetna stopnja), vendar so že precej pred koncem odmora spet pred učilnico in želijo čim prej začeti s poukom in seveda vsak posebej sprašuje, kaj bomo danes počeli.

Še bolj kot vse to pa me moti, da niso potrpežljivi in strpni drug do drugega. Ko postavljam vprašanja, prevpijejo drug drugega, samo da bi bili prvi. Ves čas jih opozarjam, da morajo dvignit roko in počakat, da so poklicani. Ko so, pa ponavadi odgovor čim prej zdrdrajo, sicer ga povejo drugi neučakani sošolci, ki kar poskakujejo na stolu, da bi lahko pokazali svoje znanje.

Mislim, da je ta njihova neučakanost odsev tempa, ki ga živimo vsi skupaj, ko nas ves čas preganja, kaj vse še moramo storiti in se težko pripravimo, da bi se ob natrpanem urniku umirili in resnično nečemu v miru posvetili. Morda tudi sami prispevamo k temu, vsaj sama se večkrat zalotim, da jih priganjam ("dajte hitro, da lahko začnemo, pohitite, ker bo zvonilo," itd.), drugič pa spet želim od njih, da si vzamejo čas. Mislim, da jim ta tempo dela zelo velike težave, sploh ob prehodu z razredne na predmetno stopnjo, ko je šolska ura res omejena na 45 min, potem pa morajo še menjati učilnice in preklopiti na nov predmet, novega učitelja, nove teme.

Tako, sedaj sem se še sama malo olajšala :) Kakšnega preveč ustvarjalnega predloga nimam. Opozarjam jih na potrpežljivost. Ko postavim vprašanje nalašč odlašam, preden nekoga pokličem in želim, da se umirijo in ne pokličem tistega, ki skoraj spleza na mizo in zraven tuli "jaz, jaz, jaz". Ko divjajo ven iz razreda, jih včasih tolikokrat pokličem nazaj na svoja mesta, da potem umirjeno odidejo po hodniku. Ko med individualnim delom potrebujejo pomoč, dvignejo roko in počakajo na svojem mestu, da pridem do njih (sicer pa posameznikom povem, da bodo še malo počakali, ker so preveč neučakani). Ves čas jim prigovarjam "počasi, potihem, v miru" in moram pri tem tudi sebe čim bolj brzdati, saj sem sicer energična, vendar sem opazila, da se učenci bolj umirijo, če začutijo, da tudi jaz stvari delam počasi in temeljito, če sama to zahtevam od njih. Sicer pa samo bezljamo in se trudimo drug drugega dohiteti :)

Tudi sama prosim za kakšen fajn nasvet. Morda bi bilo smiselno sistematično začenjati pouk z vajami brain-gym za umirjanje in ob individualnem delu poslušati kakšno meditativno glasbo, pohvaliti potrpežljivost pri učencih pred razredom in individualno, občasno dati nalogo, ki zahteva veliko natančnost in jo zato morajo opraviti čim bolj počasi (ali pa npr. sprostitvena dejavnost barvanje mandal - s čim manjšimi detajli, ne vse naenkrat).

LP, biloba
_________________
What lies behind us
And what lies before us
Are tiny matters, compared to
What lies within us.
(R.W.E.)

[Razredničarka Miša]

No, tale odgovor me je kar malo potolažil, saj me je skrbelo, da to anomalijo zaznavam le jaz in zato ni odziva. Težko pa bi rekla, da me je razveselil . Torej to ni nekaj namišljenega v moji glavi ...

Strinjam se, da bi usmerjene vaje za izboljšanje pozornosti in vztrajnosti znale kaj prispevati k izboljšanju, trening je pač trening, pa vendarle bi jih morali to izvajati vsi (učitelji pa tudi starši) sistematično, dosledno vsak dan. V šolskem prostoru to pomeni, da bi učne načrte morali oklestiti vsaj za polovico, da bi učitelji našli potreben "čas" za to Pa smo naokrog!

Kar se tiče glasnih učencev, ki so preprosto povedani nasilni, ko gre za dokazovanje znanja in sebe v smislu "Jaz znam in to hočem povedati takoj!" smo pa, pogosto najbolj krivi učitelji. Včasih smo (žal) tako srečni, da vsaj kdo sodeluje/zna, da dovolimo in toleriramo take predstave, sploh če smo v kakšnem posameznem oddelku.
Včasih se še vedno zalotim, da to dopustim, praviloma takrat, ko je večina učencev aktivnih. Praviloma pa mi kar uspeva, da glasne učence ignoriram in iščem tiste, ki potrpežljivo čakajo na besedo. Kadar so posamezniki prehudo glasni, jih enostavno ustavim. Kratko pojasnim, da so moteči in kršijo pravila npr. mirno jim povem, da jim nisem dodelila besede ali da dvignjena roka še ne pomeni, da lahko govorijo, pojasnim, da vem, da on zna, vendar se moram prepričati, če zna še kdo drug. Običajno to zadošča. Ob dosledni ignoranci glasnežev učenci pogruntajo, da bolj ko so glasni in se vzpenjajo po stolih, manjša je verjetnost, da bodo dejansko smeli odgovoriti , zato se stanje izboljša. Pa izboljšanja stanja ne gre pričakovati in meriti v dnevih in tednih ampak kar v mesecih in celo letih

Prav lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša