37. Sproščanje frustracij nad učitelji

[Razredničarka Miša]

... s strani naših dragih učencev, hočeš nočeš, se dogaja. V najrazličnejših oblikah. Pogosteje pri starejših kot mlajših učencih. Ignoriranje učiteljevih navodil, provociranje z neprimernim vedenjem (igranje s telefoni, poslušanje glasbe, dajanje neprimernih pripomb...), izostajanje od pouka, verbalno nasilje... To nekako sprejemam kot naš profesionalni izziv.

Drugačnih izpadov pa enostavno ne morem sprejeti. Kam je izginil vsak občutek za to, kaj je primerno in kaj presega vsake meje spodobnega v družbi? Saj ne, da bi pričakovala, da se mi bodo priklanjali in me spoštovali zato, ker sem učiteljica. Menda ni preveč, če pričakujem, da me bodo spoštovali, ker sem človek !
Ne vem, kako je na drugih šolah. Pljunki, smeti in praske na naših jeklenih konjičkih zgledno parkiranih pred šolo niso nič novega. Prav tako nadlegovanje učiteljev po telefonu, SMS spročilih in e-pošti.

Moje zadnje doživetje je bilo pa nekaj povsem novega. S kolegico in možem sem se ustavila na pijači v prijetnem lokalu, da bi malo poklepetali in v miru spili svojo pijačo. No, žal je bilo to v vasi, od koder prihajajo tudi učenci naše šole!
Ni minilo 5 minut, že so prišli mimo trije učenci naše šole. Da jim niti na misel ni prišlo, da bi pozdravili, naju ni pretirano pretreslo, kljub temu, da sva se obe že pripravili, da to prijazno storiva, če bi kdo od njih slučajno usmeril pogled v naju. Potem sva se "tolažili" s tem, da jih v letošnjem šolskem letu res ne poučujeva . Obe sva jih poučevali preteklo leto in z nobenim od njih nisva prišli v kakšen konflikt! Strinjali pa sva se, da bi bilo lepo, če bi vsaj pokazali, da se poznamo. Želja se nama je uresničila. Izgledalo je malo drugače, kot sva si predstavljali.
Da se poznamo so pokazali na čisto poseben način. Ta me je pa resnično šokiral! "Skrili" so se za grm nasproti terase in nas pozdravili s kanonado piškavih jabolk, dokaj dobro usmerjenih proti naši mizi. Še sreča, da je bilo vmes dvorišče in so padla na tla kakih 5 m od naše mize. Potem pa so jadrno poskakali na neregistrirane mopede in odbrzeli skozi vas

Zdaj sem pa v dilemi. Kaj naj storim? Ignoriram? Ukrepam? Moj prvi ukrep je, da tja ne grem vač na pijačo. Kaj bi storili vi?

V pričakovanju vaših mnenj in predlogov vas prav lepo pozdravljam!
_________________
Razredničarka Miša

[Kaja]

Trenutno sem brez besed!
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[Razredničarka Miša]

No, tudi mi smo bili osupli. Vse kar sem zmogla izjaviti je bilo: "Saj ne morem verjet!" in "A lahko verjameš, da mislijo, da ne vemo, kdo to dela?" kar je bilo v tistem trenutku isto.

Spraševali smo se, kaj se mora dogajati v otroku in nenazadnje doma, da 10 letnik, 11 letnica in 14 letnik svoje nerešene probleme v zvezi s šolo "rešuje" na tak neprimeren način . Pravzaprav me je vse skupaj zelo razžalostilo . Kot učiteljico. Kot mamo. Kot človeka.

Ima kdo kakšne podobne izkušnje? Kako ste ukrepali? Zdi se, da nekaj moram ukreniti, nisem pa čisto prepričana, kaj
_________________
Razredničarka Miša

[pikapokica]

Žal nisem brez besed. V svet poučevanja sem se komaj dobro podala, a po tem, kar sem videla in doživljala lani, me tole ni preveč presenetilo. Sploh ne potem, ko sem prebrala, koliko so ti učenci stari.

Lani sem hodila iz tedna v teden domov šokirana nad ljudmi, s katerimi sem imela opravka. Z učenci. In enkrat mesečno besna, ko sem srečevala njihove starše. Ki ne poznajo osnovne olike. Ne glede na to, da sem od teh staršev kar nekaj let mlajša, vem, kaj je prav in kako se je treba obnašati. Oni pa po večini žal ne vedo.

Da ne zaidem s teme: ne vem, kako bi ukrepala. Najbrž bi o dogodku obvestila ravnatelja, videla, kakšna bo njegova reakcija, potem pa se odločala dalje. Priznam, da ne morem reči, da bi kontaktirala starše dotičnih učencev, ker po lanskih izkušnjah žal nič več ne verjamem preveč v uspeh takih pogovorov (zdi se mi, da smo vedno učitelji "krivi" za določeno obnašanje otrok, ne glede na to, da to niso naši lastni otroci - starši, s katerimi sem imela opravka, so mi vedno dali tak občutek).

Vsekakor bi zadevo izpostavila v šoli, v zbornici. Da bi videla, kakšen bo odziv in morda dobila kakšno idejo za naprej.

Vsem želim prijeten teden, poln potrpežljivosti, ki naj hitro mine

[pauline]

Sem samo mati.... in sem zgrožena.

Mislim in moje načelo, da stvar ne sme ostati "neimenovana" in se jo pomesti pod preprogo!

Tudi ravnatelj mora izvedeti za dogodek, in stvar mora dobiti epilog.
Tudi za zgled drugim, sicer se bo ponavljala in lahko samo še stopnjevala.
Saj se znajo najti tudi starši (na žalost) ob podobnih dogodkih, ki se bodo izgovarjali na tega, češ takrat pa za otroke ni bilo posledic.


Pa še ena možnost je: da poprosite, pritisnite na lastnika lokala, kjer ste bili gostje, da stopi v kontakt s starši in jih opozori na neprimerno obnašanje otrok do njihovih gostov. V primeru trdobučnih staršev pa še kakšno vljudno, a neomajno opozorilo zraven o uporabi pravnih možnosti zaščite njihovih gostov (policija,ipd.). Žal, a v takšnih časih smo.

V primeru soočenja s starši pa naj bo prisoten tudi lastnik lokala oz. zaposleni v njem...

V upanju na uspešen epilog...

[tisa]

Skušala sem se vživeti v situacijo.
Najprej bi se posvetila sebi, prizadetosti in razočaranju. Čustveno razbremenjena bi se nato pogovorila z vsakim posameznikom. Če bi lahko pričakovala sodelovanje staršev, bi jih povabila na razgovor. O dogodku bi vsekakor obvestila razrednike. Razredniki bi lahko načrtovali razredne ure na temo medsebojnega spoštovanja, dobrih medsebojnih odnosov ...
Seveda se mi zdaj plete po glavi, kako bi bil videti tak pogovor z različnimi sogovorniki.Nekako vedno verjamem v otroke.Vem pa, da potrebujejo veliko spodbujanja, usmerjanja ... Nekateri so izpostavljeni negativnim vedenjskim vzorcem že v domačem okolju.

Trd oreh.Ali pa izziv.

Pozdravček,
Tisa

[Razredničarka Miša]

, prav hvaležna sem za vse tele odgovore. Ugotavljam namreč, da sem po vseh teh letih v šolstvu profesionalno deformirana in se vse pogosteje zalotim, da me nekatere stvari bolj motijo, kot "navadne" ljudi. Npr. kričanje otrok, tikanje naznanih odraslih, (ne)uporaba vljudnostnih izrazov, odsotnost pozdravljanja ipd.
Ker ne želim izpasti kot ena zoprna, znervirana učiteljica, se pogosto ugriznem v jezik in si rečem: "Miša, zdajle nisi v službi. Za te otroke so odgovorni starši," in potem besno strmim v starše, če ne nameravajo nič ukreniti. To se zgodi vedno, ko se njihovi otroci lovijo pod mizami v lokalu ali se pretepajo za igrala in igrače, medtem ko čakajo na hrano, lomijo veje dreves, bobnajo po posodah za smeti v čakalnicah ZD, nabirajo cvetje v cvetličnih lončkih, kričijo kot jesiharji, kljub temu, da ni nihče v okolici gluh in še in še. Sem res že malo nevrotična, a ne?!

No, za ukrepanje v lokalu sem zamudila vlak. To bi morala storiti takrat. Obvestila pa sem razrednike in vprašala učence, če se jim zdi njihovo vedenje primerno...
_________________
Razredničarka Miša

[admin]

Zdaj sem pa v tisti dobi, za katero si nikoli nisem mislila, da bo prišla ... Ko smo bili mi mladi ...
Res je, ko smo bili mlajši, so se take stvari dogajale samo v ameriških filmih ali romanih. In sem se spraševala, kaj vendar se tam dogaja, da je tako?
Zdaj vem: vzrok je denar, naj ga bo premalo ali preveč. Ali želja po več denarja ali zadosti denarja... Včasih smo vstajali zjutraj in potem popoldne imeli nekaj časa za otroke. Otroci nis(mo) imeli toliko informacij iz okolja. Slabih in dobrih.
Rešitve pa so take, kot si jih v trenutni situaciji najdemo, največkrat so nezadovoljive in kratkoročne. In da ne bom preveč polemizirala z družbeno ureditvijo - mi, starejši, še pomnimo ...
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[pikapokica]

[pauline]

Prepogosto se moramo gristi v jezik. Straši pred učitelji, ker se bojimo, da je otrok potem "slabo zapisan", celo učitelji pred starši, da imajo .... En sam strah, ogromelost je čutiti vsepovsod.
Prišli smo celo tako daleč, da so skorajda učenci nedotakljivi,...
Dejstvo je, da ste učitelji tudi vzgojitelji in na žalost morate v nekaterih primerih celo prevzeti pobudo ob vse večji zaposlenosti, brezbrižnosti staršev ipd. in postavljati meje, ki jih starši ne. Otrok pa, namesto, da bi se v šoli učil brati, se mora učiti: kje so meje, kaj je sprejemljivo...
In potem se kdo čudi, da četrtošolec ne zna brati.

Aja še to, sama otroke vzpodbujam, da se vživijo v sočloveka, ki se mu je nekaj neprijetnega zgodilo. Jim prikazujem situacijo slikovito (z blagim, sočnim pretiravanjem) na njihovem nivoju in kako bi se počutili, če bi nekdo to njim storil... in to celo v družbi prijateljev-ic (saj vemo kako občutljivi so glede tega najstniki) Pa saj to profesionalci še bolj obvladate.


V upanju, da so otroci spoznali svojo napako in se iz tega nekaj naučili, vas lepo pozdravljam.

[admin]

Prebiram in razmišljam in se z rahlo grozo zavem: ti starši (hvala za izjeme, Paulina!), ki so tako ali drugače izgubili stik s svojimi otroki ali pa jih ne znajo umestiti v vsakdan, so bili vendar moji učenci! Kje in kdaj se je vse to zgodilo, kar se nam zdaj zdi neverjetno? Ampak, kljub vsemu, večina zdajšnjih učencev je pa neproblematična in zaradi takih se splača vztrajati!
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[Razredničarka Miša]

[Kaja]

Jaz pa sem še zmeraj brez besed. V glavi se mi namreč mota na tisoče misli. Od tega, da s starši takih otrok ponavadi ne prideš na konec z nobeno sankcijo, ker ponavadi trdno stojijo za njihovimi "pravicami" in se borijo za njihove in svoje pravice z vsemi štirimi. Kdaj spoznajo, da so naredili napako? Za nas prepozno. Ko si ne morejo več pomagati s svojimi lastnimi otroci, ki so do takrat že dobro napumpani s svojimi pravicami. Tokrat na račun njih, staršev. Mogoče takrat sprevidijo, da je pa mogoče učitelj le imel prav, ko je hotel njihovemu otroku postaviti življenjske meje in ga soočiti z odgovornjostjo svojega dejanja - tako kot je predlagala Paulina (lastnik lokala itd... - tu pa že lahko govorimo o tem, da otroka vzgaja cela "vas", čeprav to pripisujemo samo primitivnim narodom - ko dajo tudi "sosedje" vedeti otroku to je pa v redu, to pa ni v redu).
Po drugi strani pa v prvem razredu doživljam, da v šolo prihajajo generacije otrok, ki so vzgojene, ki znajo upoštevati dogovorjena pravila, starše, ki se strinjajo s tem, da bomo njihove otroke vzgajali in jih postavljali pred odgovornost. Torej so nekateri starši že začeli razmišljati, da ne morejo svojemu otroku pustiti vsega na svetu in živeti namesto njega. Upam, da se şvet res spreminja na bolje. V Sloveniji to zelo potrebujemo. Že zaradi tega, da bodo kot odrasli funkcionirali in se držali pravil - na cesti, v restavraciji.
Razredničarka Miša, zelo dobro je, da se dotikamo tudi teh tem.
Mama Paulina, hvala za dobro starševsko pamet.
Učiteljicam za delo v razredu in konstruktivno razpravo.
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[admin]

To me spominja na marsikatero izkušnjo s starši: ko sem poskušala dopovedati, zakaj po "moje" in ne po "njihovo". Kako so se taki fantje in dekleta razrasli in ustrahovali lastne starše. In kako srečamo take otroke na zelo hudih mestih ... ampak takrat je res že prepozno, za nas, za starše, za te otroke in za družbo. Vse, kar bi si lahko privoščili (pa si mi, utrujeni učitelji, nikoli), bi lahko bilo: no, kaj nisem rekla? Hudo se mi zdi, ker stroka v zgornjem nadstropju ne sprevidi, da bi morala manj teoretizirati in se bolj posvetovati z nami, ki imamo konkreten stik. Ampak to se, izgleda, nikoli ne bo zgodilo. Pa nam je skoraj jasno, zakaj ne.
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[pikapokica]

Malo mimo teme, a upam, da se ne boste jezili

Že nekaj dni se ubadam z nekaj učenci, ki jim nikakor ne uspem dopovedati, da z odgovarjanjem ne bodo prišli nikamor. Nekaj rečem, jim ne paše, odgovarjajo in so na čase tudi prav nesramni. Ko sem lani eni izmed mam rekla, da njen otrok odgovarja, je rekla, da imajo tudi doma težave s tem, a se ne ubadajo več s tem, ker so nekajkrat poskusili, a ni bilo učinka, zato so enostavno odnehali. In kako naj mu potem to dopovem jaz

Nekateri starši se očitno ne znajdejo najbolje, ko pride do težav. Ko sem tej isti mami previdno namignila, naj vztrajajo, ker bomo le tako kaj dosegli (z vztrajanjem v šoli in doma), pa mi je odvrnila v stilu, da ne vem, kako je biti starš, ker še nimam otrok. Ostala sem odprtih ust Zdaj pač vem, da otroci takih staršev ne morejo biti "boljši". In tudi ti, s katerimi je imela opravka Razredničarka, imajo doma najbrž podobne starše.