Nazivanje učiteljev

[daja]

Živio vsem!
Na naši šoli že celo leto teče polemika o nazivanju učiteljev. Nekatere nič ne moti, da so "TI po imenu", drugi pa bi se silno dobro počutili, če bi jih nazivali z vsemi spoštovanji in še titulami. Seveda prihaja do silnih nesoglasij in nikakor ne moremo najti skupnega naziva ( sprašujem se, če je to sploh nujno potrebno ). Kako je s tem na vaših šolah?

_________________
Lep dan vam želim!
Daja

[kitekat]

Ja, tudi pri nas nimamo nekega skupnega dogovora. Sicer pa polemik na to temo še nismo imeli. Vsak sam določi, kako naj ga učenci nazivajo.

Na razredni stopnji se pogosto dogaja, da nas kličejo po imenih, včasih dodajo še naziv učiteljica. Večinoma jih navajamo na vikanje. Z učenci moje prve generacije (od 1. do 3. razreda) smo se pa kar tikali. Do tega je prišlo spontano, ker v 1. razredu večina ni znala vikati. In ker so se tako navadili, bi bilo smešno kar naenkrat zahtevati drugače. Seveda smo se pa učili druge vikati (od čitstilk do hišnikov in učiteljev). Mogoče je zaradi same avtoritete bolje, če te učenci vikajo. Jaz na srečo s tem nimam problemov.
_________________
See ya

[Jana Potočnik]

Živijo!

Sem mnenja, da je vikanje potrebno vpeljati čimprej. Težava je ravno v tem, da učenci tega enostavno ne poznajo več. In si predstavljate, kakšen šok je za nekega četrtošolca, ko mora učiteljico vikati, medtem ko je prej 3 leta učiteljico klical po imenu. Zato je tvoj predlog kitekat zelo primeren za prvo triletje. Mislim na to, da ob imenu dodajo naziv učiteljica. Naj imajo učenci še vseeno neko spoštovanje do učitelja.
Kolikokrat se bodo kasneje srečali v situaciji, ko bodo vikanje morali uporabiti. Zakaj se ne bi tega naučili že v 1. razredu?

Morda pa sem jaz še vseeno iz "stare" šole in svoje babice ne morem tikati.

Jana

[kitekat]

Jana, tudi jaz sem svojo babico vikala :) Še svojo teto kar precej časa - potem je pa enkrat temu le naredila konec.

Dokler mi starejši sam ne reče, da ga lahko tikam, ga bom pač vikala. Stara šola? Mogoče. Mogoče pa le bonton. Ne zdi se mi tudi prav, da te npr. v trgovini, lokalu ali kje drugje na javnem mestu kar tikajo. Saj ne rečem, da se mi ne zdi (pri mojih 30-tih) fino, če mi ena smrklja reče: kaj ti lahko prinesem? Po moje bi morali striktno uporabljati vikanje.

Malo sem "razširila" debato. Mogoče se pa še kaj zanimivega razvije iz nje:)
_________________
See ya

[Kaja]

Letos v drugem razredu sem bila prav presenečena, ko so me otroci začeli naenkrat vikat. Pa sem jih povprašala, kako to, da so se zdaj odločili, da me vikajo, prej me pa celo leto niso. In so mi povedali, da jim je učiteljica v podaljšanem bivanju povedala, da me morajo vikati, ker sem učiteljica. Zelo sem ji bila hvaležna. Včasih se lažje o marsičem glede vzgoje pogovoriš z otroki npr. po kosilu, v času sproščenega pogovora, kot pa v uri, ki ti jo narekuje učni načrt slovenščine.
Vedno bolj se mi zdi, da nam manjka dobrih starih razrednih ur.
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[jablana]

Alli ste kdaj rekli mesarju: "Mesar, rada bi ...." ali v trgovini: "Trgovka, dajte mi...." Učitelju pa rečejo: "Učiteljica, kako...."
Mislim, da je učiteljica poklic ne pa oseba, na katero se obračajo učenci.

Po moje je vikanje na mestu, nazivanje pa: gospa Potočnik, gospa Mirjana ... pojdi h gospe Kovač ....
Čeprav imaš lahko prisrčne odnose, je primerno vikanje.
Nekoč sem slišala: ne moreš šefu zabrusit v obraz: vi osel, ti osel pa z lahkoto.
Vikanje je ena osebna meja, ti da prostor za distanco, za kratek premislek.

LP Mirjana

[Dulcinea]

Jaz sem vsekakor za vikanje. Mene vsi učenci vikajo. Tudi, če me kdo ne, ga popravim. Mislim, da eno spoštovanje do starejših pa le morajo imeti. Ne zdi se mi prav, da so z vzgojiteljicami v vrtci otroci na TI. Že tam naj jih naučijo. Potem je pa težko učiteljico kar naenkrat začeti vikat.
Jaz še zmeraj vse starejše vikam. Vse strice in tete. (Stare mame in starega ata sicer nisem.) Smešno mi je bilo celo, ko nisem vedela ali naj sestrično pri 50 vikam ali naj ji rečem ti.
_________________
Otroci so vredni najboljšega, ker so otroci in iz nobenega drugega razloga. Svoje dostojanstvo in svojo vrednost imajo preprosto zato, ker so.

[jablana]

Sem se spomnila: v začetku šolskega leta me otroci pokličejo (v 4.r.) ata, babi, mama, deda ..... po tistem, ki se je z njim največ ukvarjal.
Mi vsi se nasmejemo in ne pridigamo. Ob smehu se otrok takoj spomni, kaj je primerno.
Sicer pa se nikoli ne zmotijo pri župniku in tudi pri zdravniku ne. To kaže na odnos do nas.
Je pa tudi res, da ostaneš sodelavec v raznih skupinskih, sodelovalnih oblikah učenja. Ko je otrok v ustvarjalnem elementu, sem običajno na "ti".
Nisem za striktno vikanje, je tudi toleranca, v načelu pa vikanje pričakujem.
LP Mirjana

[Klavd1ja]

Tudi jaz se pridružujem Jablaninemu razmišljanju. Tako na začetku leta (v 4.r) otrokom povem, daz njihovih mam in očetov ne ogovarjam s "trgovka, šofer,..." in zato ne želim, da mi rečejo "učiteljica". To je moj poklic. Zmenimo se, da mi rečejo gospa (in ime), prav tako tudi druge učiteljice. Imam pa kar nekaj težav, preden mi jih uspe "naučiti", ker so navajeni iz nižjih razredov na imena in TI. Letos smo se skolegicami dogovorile za enotno nazivanje, vendar mislim, da jim (vsaj v 1. r.) ne uspeva najbolje.

Stara šola gor ali dol, mislim, da s tem, če otrokom dovoliš, da te tikajo in ogovarjajo po imenu, ne izboljšaš odnosa z njimi. Ti jim nisi prijateljica, niti mama, ampak učiteljica, in do tebe morajo imeti drugačen odnos. Tudi ti se ne obnašaš do njih kot do svojih lastnih otrok ali prijateljev. Prej kot do spoznajo, bolje je.

kstran1
_________________
Klavdija

[daja]

Dober večer kolegice in kolegi!
Jaz letošnje šolsko leto poučujem v 1. razredu in moram priznati ( prav ali pa ne prav ), da me tikanje popolnoma nič ne moti. Prav zoprno bi mi bilo, če bi me otročki klicali gospa Katjuša, sem celo prepričana, da me mnogo od njih sploh ne bi poklicali tolikokrat, kot bi me potrebovali, ker bi bili v zadregi kako me nasloviti. Menim, da vikanje steče v življenju samo od sebe in, da ne vikaš ljudi zato, ker jih spoštuješ ampak zato, ker jim nisi tako blizu. Zanima me koliko vas poučuje v 1. razredu? Prelagam, če je vikanje res tako na mestu, da si v bodoče izkazujemo spoštovanje in se vikamo tudi v naših debatah. ...malo za hec ...!
_________________
Lep dan vam želim!
Daja

[pauline]

V vrtcu so pa res nekoliko premajni za vikanje. Malčki v pogovoru uporabijo tisto, kar jim je najbolj domače, v ušesu... in to je tikanje. In težko je v zadnjem letu vrtca, ko je ves čas odnos otrok - vzogjiteljica na ti, pa 1.septembra obrniti ploščo in začeti z "sedaj sem pa jaz za vas VI" in podobno.
A počasi tokom prvih let šolanja, to otroci dojamejo in sprejmejo. Eni prej, drugi kasneje. Eni težje, drugi lažje, odvisno od domačega okolja.

No, moja hči (9let) je to tako zares vzela, da po novem vika tudi babico (sem jo ravno danes slišala, ko se je z babico pogovarjala po telefonu)...

Sama pa se spomnim še nečesa izpred dvajsetih let: onikanja, ki je sedaj šlo že popolnoma v pozabo.
LpP

[Alenka@]

Otroke se da uspešno naučiti vikati, nekateri pridejo v šolo (ne obiskujejo vrtca) celo tako naučeni - in če nekajkrat pohvališ, kako že oni to odlično obvladajo, počasi zleze tudi drugim pod kožo. Letos sem svoje učence pričakala v 3. (nisem šla z njimi celo triado kot s prejšnjimi) in prav vsi so me že 1. septembra vikali, ta generacija tudi že prej, ko smo se srečali na hodniku. Pomagajo igre vlog - igranje prizorčkov V trgovini, Pri zobozdravniku, Pri ravnatelju, Pogovor med mamico in učiteljico, Kako se opravičim, če zamudim pouk ... Pa ne kot bum vse v istem tednu. Kot rečeno, nekateri vikajo že v 1., zadnji zagotovo v 3. razredu. In prav je tako.
Pa še tole:

[Dorian36]

Zanimiva razprava. Sicer poučujem na srednji šoli, a imamo tudi tukaj takšne in drugačne težave. Še nekaj časa nazaj me je kdo ogovoril s "tovarišem" in moje kolegice s "tovarišicami". Kar težko verjamem, da še kdo dopušča ta socialistični relikt
Ko sem prišel s faksa in pričel učiti, poln nekih svežih zamisli o tem, kako moram biti dijakom prijatelj, zaupnik pa gor dol, sem v svoji vnemi celo pustil, da so me tikali. Lahko si predstavljate, koliko avtoritete mi je uspelo vzpostaviti. Se še spominjam, ko mi je starejša kolegica rekla: "Ti kar nadaljuj, te bo že izučilo. Veš, stavek "ti, osel" se zelo enostavno sliši, "vi, osel" pa bo že malce težja..."
No, danes mi več na misel ne bi prišlo kaj takega. Morebiti se mi je pred nekaj leti zdelo celo neumno, ker so nekateri moji kolegi dijake vikali (konec koncev so nekateri že krepko polnoletni). Danes se mi ne zdi več tako. Sicer je res veliko odvisno tudi od učiteljeve osebnosti, ampak, kot je že marsikdo povedal, jaz nisem njihov oče ali skrbnik, prijatelj ali frend, do mene morajo vsekakor imeti malce drugačen odnos.

[Layla]

Pozdravljeni!
Glede na to, da študiram pedagoško fiziko tudi meni ni vseeno kako me bodo nazivali učenci, ko bim s študijem končala.
Zdi se mi, da je v srednji šoli v redu, da se predavatelja kliče profesor (in ime), saj to predstavlja spoštovan naziv osebe, ki je izobražena za poučevanje.
Glede na to, da pa v osnovni šoli to ni v navadi (Zakaj ne??) se pojavi problem, kljub temu, da je učiteljica (učitelj) poimenovanje poklica se vseeno nagibam bolj k temu nazivu, kot pa k nazivu gospa (gospod), ne vem sicer zakaj, morda zato, ker sem bila tako navajena in mi gre lažje v uho, ali pa zato, ker se mi zdi naziv gospod preveč vzvišen in mi deluje aristokratsko.
Mislim, da je dobro, da se učenci res naučijo vikanja že v prvi trijadi, saj vikanje kasneje večkrat potrebujejo in je dobro da ga pravzaprav avtomatizirajo, saj se s tem izognejo temu, da bi v kakršnihkoli okoliščinah kasneje lahko užalili ljudi, ki so vikanja navajeni.

LP

[admin]

Menim, da so se stvari razvijale takole: v socializmu smo bili vsi tovariši in tovarišice. In namesto da bi bila "tovarišica učiteljica" (čeprav so bili zdravniki že takrat gospodje?), je ostalo samo tovarišica (praktično - kratko). Ko smo prišli v kapitalizem, smo postali vsi gospodje in gospe (tudi tisti pred sodnikom ali pod točilnim pultom). Vendar: ker so učiteljice šele nekaj let tudi profesorice, prej smo bile srednješolke oz. višješolke, smo ostale ali "tovarišice" ali "učiteljice"- tudi tiste, ki so že bile profesorice. Mene osebno je v začetku silno motilo: bila je gospa ravnateljica, pa gospod doktor (ne zdravnik!), pa kuharica pa učiteljica pa hišnik. Potem sem se pa navadila. Ampak vsaj tisti, ki začenjate, lahko strogo postavite meje, kako vam bodo rekli. Jaz mislim, da ali gospa profesorica ali pa gospa ta in ta ali pa gospa profesor ta in ta. To je tudi osnova, kako nas (vas) bodo cenili. Izobrazba je zahtevna, znanja morate imeti vedno več ... In če ste si s študijem pridobili naziv profesr, le zakaj ga ne bi uporabljali?
_________________
Lep pozdrav, Nataša