Biti učitelj

[Klavd1ja]

Desa Muck ob dnevu učiteljev, ki je marsikje kar nevidno zbežal mimo nas:

TUDI UČITELJ NI SAMO ČLOVEK
Res ni. Ker samo človek ne more biti učitelj. Čisto navaden človek, ki ga skrbi samo lastno preživetje, tega pač ni zmožen. Kajti učiteljski poklic je poln pasti, ki s preživetjem nimajo nobene zveze. Ko ima učitelj vsega dovolj in si reče, da bo samo človek, da bo živel in delal kot samo ljudje, zgolj samo tisto kar je nujno, sicer pa se bo brigal zase (za učitelje je namreč značilno tudi to, da jih precej dobivajo po glavi, sploh, kadar hočejo kaj spremeniti na bolje), se zgodi nekaj, po navadi v zvezi z učenci, da spet postane učitelj, da pomaga, skrbi in poglobljeno razmišlja o svoji službi, medtem, ko ostali samo ljudje, že zdavnaj mirno spijo ali topo buljijo v TV.

Moja najmlajša hči, ki hodi na srednjo vzgojiteljsko šolo, me je zadnjič strahoma vprašala: »Mami, a boš razočarana nad mano, če bom po poklicu samo učiteljica? Vem, da potem ne bom tako »fensi« kot moji sestri (obe študirata za umetnici, bog jima pomagaj) … Ampak vseeno … To si od vsega najbolj želim.« Skoraj sem se zjokala od ganjenosti in se globoko zbrala, da bi ji povedala kar zares čutim. In sem rekla: »Biti učitelj, je eden najpomembnejših, včasih celo najpomembnejši poklic na svetu. Brez dobrih učiteljev, sama danes ne bi bila pisateljica in tudi ne kolikor toliko dostojen človek in mama. In mnogo nas je, ki so nam učitelji stali ob strani na naši poti. Če boš učiteljica, te bom neizmerno spoštovala in tako bom ponosna, da se bojim, da me bo kar pobralo.«

In res. Učiteljem bom do smrti hvaležna za to, kar sem. Seveda predvsem dobrim, ki sem jih imela na srečo kar nekaj. Ker sem rasla več ali manj kot plevel, prepuščena sama sebi in svoji domišljiji (to so bili pač taki časi), so bili učitelji prvi in edini, ki so prepoznali moj talent, mu dali priznanje in ga vzpodbujali, da nisem več razmišljala o sebi kot o nečem manjvrednem in sem si drznila začeti ustvarjati. V prvih razredih sta bili dve učiteljici, ki sta me imeli radi, bili nežni do mene in se z veseljem pogovarjali z mano, ker sem se jima zdela zanimiva. Zelo sem si želela, da bi me posvojili. Isto sem si želela za svojo razredničarko od 5. do 8. razreda, ki mi je bila kot mama in bi se brez nje morda že davno zgubila v tem življenju. Da ne govorim o svojem ljubem profesorju za slovenščino, ki je ves čas brundal v svoj podbradek: »Muckova, ti boš enkrat še napisala eno knjigo.« In sem jo. In sem ga povabila na tiskovno konferenco ob izidu in ne vem, kdo od naju se je bolj šopiril.

Seveda sem imela tudi dobre učitelje, ki pa si to niso upali biti. Bali so se posledic, zavisti … saj veste, kako to gre. In jasno, imela sem tudi slabe učitelje, toda ne boste verjeli, tudi od njih sem se ogromno naučila. O tem, s kakšnimi ljudmi moram biti previdna, po kakšnih se ne smem zgledovati, izostrila sem si občutek pravičnosti in se ozdravila črednega nagona.

Vedno priznam, da sem se šole bala. Ja, celo sovražila sem jo. Toda, če danes pomislim, koliko čudovitih »ne samo« ljudi je stalo pred mano za katedrom in me pomagalo oblikovati, sem srečna in hvaležna, ker sem jo lahko obiskovala. Zatorej, dragi moji, če imate v svojem razredu otroka, ki je preveč radoveden, postavlja vprašanja, na katera vedno ne znate ali ne smete odgovoriti, ali otroka, ki je zaprt vase in med poukom kraca po zvezkih, ter deluje kot da ne posluša (jaz sem bila oboje), skratka otroka, ki ni čisto po pravilih, ne skušajte ga spremeniti v del črede. Prisluhnite mu, poiščite njegov talent (vsak človek ima kakšnega) in ga vzpodbujajte, da ga razvija. Kaj se ve, morda boste nekoč lahko rekli: »Tale predsednik OZN (ali nobelovec) je bil nekoč moj učenec. Pa so vsi razen mene rekli, da ne bo nič iz njega …«
_________________
Klavdija

[sabina.7]

Hvala Klavdija, ker si objavila to. Zelo spodbudne in koristne besede.

[pauline]

Bom kar tukaj dodala svoje razmišljanje.
________________


Tako. Za mano je prvi mesec dela. Kot zunanji izvajalec na različnih šolah sem imela priložnost delati tako s prvošolčki, ki so šele dodobra okusili šolsko okolje, kot tudi s tistimi, ki so z mislimi že pri izbiranju srednje šole.

Res je, da nimam »pedagoške kondicije«, a tako utrujena se nisem vračala še z nobenega drugega dela. Doma sem se najprej vsa izčrpana, a zadovoljna zleknila v naslonjač in prepustila počitku. Ob razmišljanju sem preletela dan: predavanje, pogovor z učenci, odgovarjanje na razna vprašana - ko si želiš dati čim bolj natančen, jasen odgovor. Vse v želji, da učenci »odnesejo čim več«… In kako presneto dobro sem se počutila, ko sem gledala zadovoljne, žareče, radovedne otroške oči.

Misel mi je mnogokrat preskočila na učitelje, ki tako poučujejo, se trudijo iz dneva v dan, iz meseca v mesec, leta v leto. In ko ob koncu pouka srečam učitelja na poti domov, ki se uspe nasmehniti in prijazno odzdraviti, ali celo poklepetati. Občudovanja vredno.

[admin]

Kako prijazno! Hvala.
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[atia]

Hvala, tako prijetno toplo mi je pri srcu, ko preberem takšno razmišljanje. Zdi se mi, da našega dela ljudje sploh ne razumejo, saj največkrat slišim le graje na račun našega delovnega časa ali pa počitnic, pa čeprav se iz službe vračam vsak dan bolj pozno in med vmesnimi počitnicami pridno iščem in brskam za zanimivim materialom in pišem priprave.