Učiteljica, meni se ne da

[kreativka]

V 2. r/9 imam učenca, ki med poukom naredi zelo malo. Ko imajo že vsi prepisane primere s table, je on šele na začetku, ko prepevamo in se učimo novo pesmico, on ne sodeluje, v šolo redno prihaja brez potrebščin, njegov delovni prostor je zanemarjen, tudi po večkratni osebni razlagi o tem ,kaj zahteva naloga, ne ve kako pristopiti. Sprva sem mislila, da je preutrujen, saj je vedno zehal, nato da mu je naloga pretežka, da ne razume mojih navodil...potem sem že mislila, da je problem v meni...

Pred dnevi pa sem ga vzela v naročje in ga mirno vprašala, zakaj ne dela oz. če mu je pretežko...On pa meni reče: "Ne da se mi..."
Bila sem seveda kar malce ogorčena, da je tako že v 2. razredu, hkrati pa sem začela intenzivno razmišljati, kako naj ga pritegnem k delu. Pogovorila sem se tudi z mamo, ki je predlagala kazni...Ampak ne vem, mislim ,da to ni način...

Kaj svetujete VI? Rada bi mu pomagala.
_________________
Vsak otrok je lahko ustvarjalen - le primerno spodbudo potrebuje.

[admin]

Že tole odkritje je napredek! Vzpostavila si zaupanje in morda ti bo navsezadnje skušal narediti uslugo... bolje nekaj kot nič.
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[Razredničarka Miša]

bojim se, da bo takih otrok iz leta v leto več, če se v vzgoji in tudi izobraževanju ne bo nekaj korenito spremenilo.
"Kaznujte ga!" pravi mama, jaz pa trdim, da tega problema ne bi bilo, če bi doma takemu vedenju sledila kakšna posledica. Namenoma sem zapisala posledica in ne kazen. No, jaz mame zagotovo ne bi kar tako izpustila, ampak bi jo zasula z vprašanji in trmasto čakala odgovore.
Moje prvo vprašanje bi bilo zagotovo: "Kako to mislite, kaznujem?" Nadaljevala bi z vprašanjem: "Kaj doma storite, če otrok nečesa noče narediti? Ali je kaznovan?" Predvsem bi me zanimalo, kako! Skoraj 100% sem prepričana, da se ne zgodi prav nič takega, kar bi otroka spodbudilo, da bi vendarle opravil dano nalogo. Zelo verjetno je, da mu potem tega ni treba opraviti oz. je mnogo manj nadležno poslušati vpitje, očitanje in parlamentiranje o tem, zakaj bi bilo dobro želeno opraviti kot to, da bi nalogo opravil. Brez sodelovanja domačih, se bojim, da ne boš mogla veliko spremeniti.
No, če se malo spomnim, kako sem svoje domače otroke odvadila takih čudnih izjav ...
Enkrat smo bili brez kosila, ker sem jaz vstrajala, da se mi ne da kuhati. Pa je držalo kakšen teden . Ko sta bili Ta velika in Ta mala večji, sta dobili vsaka svoje zadolžitve za čiščenje stanovanje in jasno, sta bili vedno znova "čisto navdušeni", da smeta spet pomivati in ribati. Ta mala je malo bolj uporniška in je bila prvič prav nadležna s svojim stokanjem, kako je hudo naporno in čisto preveč pomiti celo klet ... Ob vsakem vzdihu je dobila še kakšen kvadrat zraven in ker je bistra punca, je potem, ko smo prišli do čiščenja garaže že poguntala, da je bolje, da preneha, ker... Ne bom trdila, da sta zdaj čisto navdušeni nad bolj ali manj nujnimi in pogosto nadležnimi opravili, vendarle pa zdaj skrbno pazita, da ne slišim negodovanja in ne vidim zavijanja z očmi ..., ker točno vesta, da njuna zoprnija nakuha dodatne neugodnosti.
Poleg tega imamo v naši hiši tudi prepovedane besede, no stavke . To so HOČEM, NE DA SE MI, DRUGI (PA LAHKO), ZAKAJ PA JAZ?

Upam, da ti bo uspelo premakniti zadeve v želeno smer. Srečno!
_________________
Razredničarka Miša