10. Spodbudimo pozitivna pričakovanja pri učencih

[Razredničarka Miša]

Potem, ko sem pridobila učence na svojo stran, vsaj večino, sem morala izpolniti svojo obljubo in sem bila prisiljena čisto zares postaviti sistem za nov način dela. Vedela sem, da moram učencem najprej zelo jasno predstaviti, kaj pričakujem od njih, če želim ustvariti pogoje za delo! Torej, prava naloga je njim razumljivo opisati svoja pričakovanja in na drugi strani pojasniti njihove obveznosti. Kako sem to storila? Ker sem pač učiteljica »stare šole«, sem seveda postavila pravila, za katera sem bila prepričana, da bodo omogočila delo, kot sem si ga zamislila. Pri njihovem oblikovanju, sem si močno pomagala z že prej omenjenima priročnikoma. Konglomerati pravil so torej iz:
Anderson, Jim: 50 korakov od teorije do prakse dobre šole; Priročnik za uporabo kontrolne teorije v razredu, Radovljica, 1997.
Badegruber, Bernd: Učenje brez prisile v 28 korakih, Regionalni izobraževalni center, Radovljica, 1995.
Zakaj pravim konglomerati? Ta »pravila« sem namreč delno priredila in sicer tako, da sem bila prepričana, da so uresničljiva tako zame kot moje učence. Verjetno mi ni treba poudarjati, da so edino taka smiselna!
Ko sem stopila pred učence me je bilo resnično strah. Bo uspelo? Upam!!! S cmokom v grlu, sem jim, kolikor je bilo to mogoče, privlačno predstavila, kako sem si zamislila tako težko pričakovan – drugačen pouk. Saj veste, vsako stvar se da predstaviti bolj ali manj privlačno. Lahko rečeš: » Boš že videl, kako bo, ko boš šel v šolo!« ali pa : »Joj, tako ti zavidam, ker greš v šolo. Toliko zanimivega se boš naučil. Pa cel kup sošolcev boš spoznal!« V prvem primeru lahko seveda mirno pričakuješ, da bo otroka strah in bo naredil vse, da tega ne bi videl, v drugem pa bo seveda komaj čakal, kaj vse zanimivega se bo dogajalo v šoli.
Torej, s pridihom skrivnostnega sem jim povedala, da bomo s tem dnem pričeli z drugačnim, posebnim poukom. Naučili se bodo lahko mnogo več in to na bolj zanimiv način. Nato sem, nisem upala ostati brez varovalke!, poudarila, da gre za poskus. Če se bo posrečil, bomo lahko tako nadaljevali, sicer se vrnemo na »običajen« pouk. Poskus bo trajal 14 dni. Zagotovila sem jim, da sem se zelo potrudila, da bi »nov« pouk lahko potekal, vendar se bo to zgodilo le, če bodo oni opravili svoj del pri tem. Morajo se zavedati, da so za uspeh enakovredno pomembni! To je pravzaprav bistvo takega pouka. Tako se je praktično nezavedno in ekspresno vzpostavil odnos resničnega medsebojnega spoštovanja. Razlog vidim v enakovredni odgovornosti za uspeh, naša soodvisnost! Moji učenci so bili neizmerno ponosni, ko so ugotovili, da je uspeh odvisen predvsem od njih.
Moj cmok je v trenutku zdrsnil po grlu, ko sem videla, kako navdušeno in pozorno me poslušajo, kako želijo, da bi nam uspelo! Njihove oči so bile polne pričakovanja, zagotovili so mi, da se bodo potrudili in dali vse od sebe. Verjela sem jim. Grozno prav vidno so si želeli, da bi drugačen pouk, kot so ga bili vajeni, uspel. Zato se nisem nič več obotavljala ampak sem jim preko »pravil« opisala, kako bo potekal pouk v bodoče… No, vsaj dva tedna! O postavljenih pravilih pa v mojem naslednjem zapisu

Lep pozdrav!
_________________
Razredničarka Miša