Tisti dan je tovarišica Lijana kot običajno stopila v razred. Sedla je za kateder in pričela urejati zvezke.

Četrtarčki, ki so ponavadi kar žareli v lica, so bili danes žalostni.

»No, svoji tovarišici boste pa menda ja povedali, kaj se je pravzaprav zgodilo, da ste vsi objokani? Tonček, boš ti povedal?«

»Igrale smo se na dvorišču… s kolebnicami smo se igrale… preskakovale smo čeznje… pa…«

»Potem so prišli fantje. Zapodili so se med nas in nam hoteli izpuliti kolebnice iz rok… Prerivali smo se med seboj, kolebnice pa so se pričele ovijati okrog nas kot gosenice.«

»Saj nisem nalašč. Le malo smo hoteli ponagajati deklicam, po nesreči sem jo udaril, ko pa se je kolebnica tako čudno zvila in jo oplazila.«

»Potem so se kolebnice pričele zvijati. Izmuznile so se nam iz rok, se dvignile in pričele leteti.«
»Frčati?« se je začudila tovarišica.

Tekli smo za njimi do šolske ograje, toda v velikem loku so jo preskočile. Nekatere pa so se nam izmuznile kar med palicami.

»Kaj pa, če so se kolebnice naveličale vaše prijazne igre? Preveč ste udarjali drug po drugem, to pa jim prav gotovo ni bilo všeč."