Piranska legenda

Vsak jo pripoveduje po svoje, morda kaj doda ali odvzame. Preberimo zgodbo o najlepši piranski hiši, kot naj bi jo zapisala Pirančanka, ki je živela več stoletij po tistem, ko so hišo zgradili.

 

Nekaj stvari si je Franceska izmislila, nekaj pa je resnica. In zaradi resničnih stvari je nastala legenda. Ustni viri pač niso zelo zanesljivi. Francesca je zgodbo prikrojila. In morda je celo Francesca izmišljena .

.

 

   Debora je bila je skoraj najlepša med Pirančankami in mladi ribiči so jo zaman snubili. Ni se zmenila za nikogar. Dekleta so bila ljubosumna, starejše ženske pa so brusile strupene jezike. Toda ljubezen je bila močnejša od obrekovanja. Luigi, bogat trgovec iz Benetk, je bil namreč njen dragi. Napol miže je zdaj hitela skozi ozke ulice proti mandraču. Na obali se je ustavila, se zagledala proti zahodu in opazovala. Nič. Morda jutri.
 

"Si jo videla, Marija? Pa kako se nosi! In tale obleka, sploh ji ne pristoji!" Starejša Pirančanka je s prstom kazala za vitko postavo, ki je hitela proti obali.
"Vidim, vidim, Fiorela. Se ji pa zelo mudi, kaj? Sem slišala, da Luigi pride te dni. Ona najbrž tudi, zdaj pa teka od doma na mandrač," je zasikala Marija.

Sol je bila pospravljena, olivno olje iztisnjeno. Pirančani so nestrpno pričakovali trgovsko ladjevje iz Benetk, da bi prodali svoje pridelke in kupili žito.

Piran je bil ponosno mesto. Benečani so ga zavzeli, tako kot Koper in Izolo, vendar so bili tu doma domiselni trgovci, ki so vedeli, kako je treba ravnati z gospodarji. Pomagali so Benetkam v nenehnih spopadih s Trstom in Genovo, zato pa je mesto dobilo kar nekaj ugodnosti, ki jih Koper in Izola nista bila deležna. Bili so skoraj samostojni in trgovanje, ki je bilo Pirančanom v krvi, je lahko nemoteno potekalo.

Mesto je raslo, Benečani so zgradili kar nekaj pomembnih hiš. Mestna,  z levom na pročelju, je imela na dvorišču kamnito posodo s tremi vdolbinami. To so bile mere za žito, olje in druge plodove, ki so jih v tem mestu prodajali in kupovali.

Ogledniki so so prvi opazili ladjevje in z vpitjem opozorili, da se ladje bližajo. Ljudje so se gnetli na mandraču in opazovali privezovanje in izkrcevanje.

V Piranu je vrelo. Z ladij so prinašali posode z žitom, natovarjali so olje in sol, se glasno prepirali, barantali, merili, plačevali, šteli denar. Luigi si je komaj lahko utrgal kak trenutek za Deboro.

Toda ko je slišal, kaj se ji dogaja vsak dan, se je zamislil.
"Počakaj, presenečena boš," ji je obljubil.
 

Na obalo mandrača, v soseščino mestne stavbe, so prišli zidarji. Ljudje so se ustavljali in se čudili.  Rasla je najlepša piranska hiša.
Eno leto je trajala gradnja. Čudoviti kamniti oboki, ki so jih izklesali najboljši kamnoseki, rdeča barva in njena prostornost so razburjali domačine. Le kdo bo živel v tej hiši, so se spraševali.


Med  okni v drugem nadstropju so vgradili leva. Ljudje so se ustavljali in prebirali napis na traku, ki ga je lev držal v šapah: "Lassa pur dir."


"Naj govore... Le kaj hočejo s takim napisom? In kdo je vendar naročil to hišo," so šušljali po mestu. 

Nekega sončnega nedeljskega jutra je meščane prebudila godba. Tisti najzgodnejši so prihiteli iz cerkve, ostali pa so se na hitro oblekli in stekli na mandrač. Vedno več ljudi je bilo. Zbirali so se okrog prekrasne rdeče hiše.

Sonce je pripekalo, vedno bolj vroče je postajalo, godba pa je kar naprej igrala in vabila k plesu. Med ljudmi  so zaokrožili vrči vina, dekleta so ponujala kruh. Tedaj je godba utihnila, nato pa so zaropotali bobni. Vsi so se ozrli proti tesni ulici.

Na mandrač je prihajal Luigi, oblečen v bogato benečansko opravo. Za roko je vodil vitko postavo v dolgi beli obleki. Bobni so le natihoma udarjali počasen ritem, Luigi in Debora pa sta počasi odšla med osuplimi meščani do nove hiše. Luigi se je ustavil, se obrnil in brez besed pokazal na napis med oknoma. Potem sta odšla v hišo in vrata so se zaprla.  

Ko je Luigijevo ladjevje naslednji dan odplulo, je Debora stala ob oknu in mu mahala. In ko bo spet priplul, ga bo lahko že od daleč zagledala.

Zdaj pa ugotovi, kaj od tega bi lahko bilo res in kaj ne.