Čas je za spremembe...

[Razredničarka Miša]

A imajo drugi učitelji tudi toliko dela, da nimajo časa ne zase in ne za družino? Izgubila se bom med vsemi obveznostmi in temi papirji! Izredno slabe volje sem in slabo se počutim v svoji koži. Odločila sem se. Tako ne gre več naprej. Vas zanima, kaj se je zgodilo? Pravzaprav nič posebnega, učiteljev delovni dan, ki pa se zgodi vsako leto bolj pogosto t.j. večkrat na teden.
Sama sebe srečujem med šolskimi in domačimi vrati, ko okrog 14. ure privlečem skozi vhodna vrata ubita od pouka in že spet! na brzino, skuham pa pospravim ter odhitim na pedagoško konferenco ob 16.00. Nekaj čez 19. uro se končno vrnem k družinskim obveznostim. Vsega sem že pošteno sita! V tem trenutku so mi, priznam, čisto odveč celo pogovori z mojo Tamalo. Nesramno od mene, da ne rečem še kaj gršega, je pa žal res. Dete me že cel dan čaka in zdaj navdušeno pripoveduje, kaj vse se je zgodilo v šoli. Prisilim se, da brez slabe volje prisluhnem in vesela sem, ker presenetljivo hitro in zadovoljno odide. Tavelika je trenutno v najglobji puberteti in itak najraje vidi, če me sploh ne sreča, zato mi vrže pozdrav kar skozi priprta vrata in izgine v svoje sobane. Meni pa je tako najbolj prav. Slaba vest me špikne: »Kakšna mama pa si?!« in na srečo takoj utihne. Blagor meni, da so moji otroci zelo prilagodljivi in začutijo, kdaj je bolje, če pustijo svojo mater pri miru. Učiteljskim otrokom res ni lahko!
Od same sile mi nadležno kljuva po možganih in se sprašujem, če je to še normalno. Čakajo me še priprave na pouk…ura pa je že skoraj pol devetih. Me res zanima, če tisti, ki mi očitajo krajši delavnik in tri mesece počitnice, še delajo tole nečloveško uro? Možgani mi komaj še delujejo, zato sem presrečna, ko mi uspe napisati zadnjo pripravo za naslednji dan. Ura je krepko čez enajst.

Pozdravljeni!
_________________
Razredničarka Miša

[Razredničarka Miša]

Vikend mi je na srečo zbistril možgane. Naspala sem se, imela čas za pogovor in smeh s Tamalo in Taveliko, celo moj Najdražji se je imel možnost s svojo ženo pogovoriti in preživeti prijeten večer s prijatelji. Popoln vikend.
Preletela sem celo nekaj tistih knjig, ki sem jih zadnjič pritovorila iz knjižnice in zdaj vem, da se kompas za v labirint šolstva skriva v njih Ampak zdaj ga še ne utegnem natančneje pogledati, nedelja se že počasi izteka, pa ga bom. Moram! Nervozno pogledujem nanj, da bi konstruktivno začela iskati svojo pot po labirintu do svojega sira… Kompas se trenutno vrti kot nor! Bo treba počakat, da se igla malo umiri. Možgančki kar utripajo… bomo videli, kaj bodo pridelali…
Definitvino sem zdaj odločena, da bom nekaj spremenila, preden mi vse uide iz rok! Moram nekaj storiti, zase, za družino in nenazadnje za učence Kaj bo to? Kako bom to storila? To je tudi meni velik izziv. Prava enigma
Potopis iskanja moje poti do sira, ne glede na to, če kaj najdem ali zaidem boste lahko spremljali na tem forumu
Vse, ki to berete na tem mestu: tukaj in zdaj vabim, da sodelujete pri iskanju moje, vaše, naše nenazadnje učiteljske poti do sira v našem šolskem labirintu.
Da bi (spet) z veseljem hodili v šolo in pri svojem delu uživali
Oglasite se v vsakem primeru: če se strinjate z mano in tudi če se ne, predlagajte, sprašujte, svetujte, provocirajte, karkoli! Vse lahko pomaga pri iskanju

Se beremo
_________________
Razredničarka Miša

[pikapokica]

Sem začetnica v tem učiteljskem svetu, in sem si zato domišljala (oz. bolj upala, da je tako), da sem kot zombi pač zato, ker še nisem v formi.

Po branju teh dveh postov pa sem ugotovila, da temu ni tako, da se bo zadeva vlekla...

Občudujem vse učitelje, ki jim uspe uskladiti delo doma in v šoli, ki najdejo čas in voljo, da so prijazni do lastnih otrok, da se ne jezijo doma zaradi otrok, ki so jih gledali celo dopoldne

[Mojcula]

Kako zelo znano mi je iskanje tvoje poti do sira, Miša - kot bi brala sebe pred nekako petnajstimi, dvajsetimi leti. In zdaj? Sem prebrala knjigo ali sama odkrila čarobno formulo? Ne eno, ne drugo. Pred leti me je streznila izjava neke (meni zelo ljube) gospe, ki me je vprašala:
- Imaš rada svoje delo?
Ja.
- Misliš, da ga dobro opravljaš?
Mislim, da ga. Skoraj prepričana sem.
- So otroci v šoli tvoji otroci?
No, ja...
- Ne, niso. Tvoj otrok te čaka doma in ti otroci imajo svoje starše in predvsem oni so odgovorni zanje. Zavedaj se, da vsak dan hodiš v službo, tako kot vsi drugi. Ne rešuj problemov drugih. Lahko pomagaš, s težavami pa se mora spopasti vsak sam. In konec koncev - vsak je nadomestljiv - tudi ti!

Ja, same stare resnice (v nekaterih lahko sicer najdeš kakšne "sporne" nianse ), ki pa so mi pomagale, da nisem "pregorela". In sem začela, z majhnimi koraki in pogosto sem si v mislih ponavljala: To je moja služba in nič več. Če učenci nimajo nalog, je to stvar staršev, moja naloga je, da jih opozorim. Če ne znajo, bodo pri dopolnilnem pouku in, če še vedno ne bo uspeha, otroku pa sem nudila vso pomoč, to ni moj neuspeh. Vse to ne pomeni, da sem postala "hladna" do otrok, nikakor ne. Počasi sem se pač naučila postavljati mejo do kje sega moja odgovornost in razdajanje za šolo in otroke. In zato, ker sem se to naučila, je življenje postalo spet lepo, predvsem pa obvladljivo.

Ja, seveda, moj Tamal je že veeelik in sprejeli smo družinski dogovor, da dvakrat na teden ne kuham .

[Razredničarka Miša]

no, to, da učenci niso moji otroci, je pa ena od redkih stvari, s katero nisem nikoli imela problema. Pravzaprav sem se šele po parih letih malo omehčala in se spustila k učencem, brez tistega: "Ker sem jaz tako rekla!" Saj me je kar groza, koliko časa sem se držala ideje, da me morajo učenci spoštovati samo zato, ker sem učiteljica! Poznate? "Jaz sem učiteljica, vi ste učenci, zato morate..." Z leti sem, na srečo dokaj hitro ugotovila, da bo treba avtoriteto vzpostaviti na drugačen način .
Od vsega začetka in še sedaj se držim pravila: "V šoli sem zato, da vzgajam in poučujem, ne zato, da me imajo otroci radi!" Čeprav je odlično, če ti uspe oboje!

Problem je v tem, da je naša služba dejansko vse bolj taka, kot ostale službe. Odhajaš zgodaj in se vračaš pozno , s pomembno razliko. Narava učiteljevega dela je pač taka, da del svojega dela opraviš doma Žal sem zamudila tiste čase, ko so učitelji ob 12. uri že kuhali kosilo, baje Čeprav so nekateri ljudje prepričani, da je temu še vedno tako . Pa ni!

Lep dan vsem!
_________________
Razredničarka Miša