premi in odvisni govor

[pauline]

Hči obiskuje 4. razred osemletke. Pred prazniki so obravnavali premi in odvisni govor. In nato utrjevali. Ker je bila hči bolna, sva snov prepisali iz sošolkinega zvezka. Med drugim pa me je presenetila sledeča naloga (za predstavitev problema navajam samo en stavek, preostanek naloge je narejen enako!)

Zobozdravnica je vprašala : "Učenci si umivate zobe?"

IN REŠITEV NALOGE:

"Učenci si umivate zobe?" je vprašala zobozdravnica.

Sama smisla naloge ne razumem in vas prosim za obrazlozitev. Hvala.

[naett]

Verjetno je bistvo v tem, da učenci spoznajo, da je lahko spremni stavek na levi in desni strani. Vam se to verjetno zdi zelo enostavno, v 4. razredu pa morajo biti pozorni na ločila in se takšna vaja marsikomu zdi težka.

[admin]

Pozdravljena,
niste navedli cilj reševanja Kaj je naloga zahtevala od reševalca?
Gre pa verjetno za to, da ima premi govor lahko različne oblike in s tem drugačna pravila (spremni stavek na začetku ali na koncu ali celo v sredini, male začetnice po ločilu itd...)
Morda pokukajte v tele naloge:
http://www.uciteljska.net/ucit_search_podrobnosti.php?id=136
in
http://www.uciteljska.net/ucit_search_podrobnosti.php?id=1377
(Pa upam, da vejica manjka po nesreči )
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[pauline]

Najprej hvala za odgovora.
Navodila so se glasila: "Spremeni v premi govor!"
Cilj reševanja mi ni znan, hči je bila (in še vedno je) bolna, sošolka pa ni znala povedati kaj več.
V zvezku tudi ni nobene razlage o različnih načinih premega govora in na kaj morajo učenci biti pozorni. Je pa verjetno vse v učbeniku (ki je zaradi zgoraj omenjenih razlogov ostal v šoli).

Lep pozdrav

[admin]

Vsekakor želim hitro okrevanje. Bi pa jaz vprašala učiteljico, ob priliki, na govorilnih urah, morda je prišlo do nesporazuma med učiteljico, sošolko in potem vašo hčerko.
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[jablana]

Moram se oglasiti!

Nikoli ne bom razumela, kaj nas zadržuje, da ne vprašamo tam, kjer je nastal problem.

V šoli ( in še kje) je tako, da si učenci ne morejo vsega zapisati (npr.: navodil za nalogo), tudi bi bilo pisanja preveč in nepotrebno.

Vsako naslednjo uro pouka sledi ponavljanje in utrjevanje prejšnje snovi. Učenci šele pri vajah dojamejo smisel, vsaj nekateri; ni vezano na učne sposobnosti otroka. Zato mi je tudi razumljivo, da sošolka ni mogla dobro razložit snovi. Tudi ni učiteljica, da bi primerno utemeljila.

In zdaj, kaj me je vzpodbudilo k pisanju?

Zakaj starši ... ne počakate, da se srečate z učiteljico in jo prosite za pomoč pri novi snovi?

Zakaj rešujete "probleme" povsod drugje, samo tam, kjer so nastali, ne?

In še... a se bo svet podrl, če ne bo otrok takoj po bolezni vsega znal? Saj se bolan ne more učit, ko pa bo zdrav, bo z lahkoto vse opravil.

Je čas za učenje, je čas za zdravljenje, je čas za lenarjenje .... vse ob (pravem) svojem času.

Lep pozdrav Mirjana

[admin]

Je že prav, da vprašamo, kadar nam kaj ni jasno. Temu je pa ta naš forum, Spletna zbornica, tudi namenjen. Tisti trenutek se pač ni dalo vprašati učiteljice in mislim, da je bilo vprašanje postavljeno zaradi nerazumevanja problema (jaz ga tudi ne razumem), učiteljica pa prav gotovo ni bila dosegljiva.
Upam, Pauline, da so odgovori vsaj malo v pomoč v trenutni stiski oz "neznajdenju".
In, Jablana, mičkeno manj strogo, prosim, jaz sem prepričana, da vprašanje ni bilo napad na učiteljico .
In debata je vedno koristna
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[pauline]

Spoštovana jablana,
saj ste me nekako ošteli kot kakega otroka, ki šele spoznava svet!
In marsikoga boste morda s tem prestrašili, da bo trikat premislil, preden bo postavil vprašanje na forumu.

A kot odrasla oseba, mati se ne bojim komuniciranja ne z učitelji ne s komerkoli. Ne želim jih napadati in iskati njihove napake (saj jih tudi sama včasih storim). Le o smiselnosti, cilju naloge sem se vprašala in vprašala Vas. In dobila kmalu ustrezen in smiselen odgovor, ki se ga sama nisem spomnila.
Temo pa sem izpostavila zato, ker ima lahko tudi kak drug starš podobne probleme. In več ljudi, več ve.
Zato se ne morem strinjati z vašim razmišljanjem.

V vednost:
Z uciteljico sem se še pred hčerkino boleznijo na govorilnih urah pogovarjala o hčeri, ki ji gre dobro. Samo opozorila me je, da imajo otroci s to snovjo (obravnavali so jo konec novembra), probleme tudi še v višjih razredih (pred tem je učila ravno višje razrede)! Da bodo za utrjevanje otroci morali narediti še kaj dodatnih vaj. Zato sem se odlocila, da pri tem hčeri pomagam, ko bo za to ZDRAVSTVENO SPOSOBNA.

Pri vzgoji pa se držim med drugim tudi sledečega:
da je treba otrokom privzgojiti red, natančnost, logično in kritično razmišljanje...
če nekaj lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. Sama sem mnenja, da je bolje vsak dan (če je to seveda mogoče) vaditi in utrjevati po malem, kot pa tik pred kontrolko!

Pa tudi nič hudega ni, če sošolka ni znala dobro razložiti cilj, namen, smisel naloge. Saj je to lahko le dobro sporočilo za sošolko in učiteljico, da bo treba snov še utrjevati.

O konkretnem primeru bom govorila tudi z učiteljico, a ko bo čas za to (na govorilnih, ki bodo konec januarja). Do takrat pa bi se lahko zgodilo tudi kakšno preverjanje!


Ob tem pa mi je ob vsem zanimivo tudi opazovati, v katero smer se razvija naš pogovor. Stran od vprašanja, problema. V iskanje drugih problemov, na drugem nivoju...

:DTer za zakluček pa še malo za šalo, malo zares postavila vprašanje vsem: "Zakaj pa ne bi ob otroku tudi starši ponovili snov, ki se nam je tokom let nekoliko "porazgubila"?
Pozdrav

[admin]

[jablana]

Spoštovana Pauline!
Saj poznate pregovor, ko mački ... in vi ste mi nehote stopili na rep. Prosim, sprejmite moje opravičilo, lahko bi prej štela do 10 in potem napisala odgovor.
Forum je res zato, da izmenjujemo mnenja. Odlično je, da ste mi dali kost, ki jo lahko glodam v nedogled (ker ne vem, če bom znala razložiti, kar me žuli). Bom poskusila.
Učenec pride po 14 dneh bolezni v šolo. Ker vem, da se bo vrnil, pripravim za njega drugačne naloge, se pripravim na individualno pomoč .... učenec pa ima že vse naloge rešene.
Včasih kateremu rečem, da naj pride k dopolnilnemu pouku, ker kakšne snovi ni dobro razumel, čeprav sicer ni redno vključen v tak pouk. Naslednji dan pravi, da mu je mama doma vse razložila in ne rabi dopolnilnega pouka.
Po obravnavi nove učne snovi bi naj reševali naloge v delovnem zvezku, učenec pa ima že vse rešeno, ker mu je mama rekla, da bo več znal, če se bo učil naprej.
Da ne bo narobe razumljeno: jaz večino pouka obravnavam diferencirano, upoštevam, da imajo učenci različno predznanje. Všeč mi je, če se starši zanimajo za šolsko delo učenca, da se pogovarjajo o učni snovi, o odnosih, o načinu dela .... Ni mi pa všeč, če opravljajo moje delo. Ni mi všeč, če učenec
ne sodeluje pri pouku. Ker je to že naredil, naj mu zdaj dam dodatne naloge?
Pravimo, da so otroci preobremenjeni. Seveda, saj se pričakuje čim večja uspešnost in več znanja prinese boljše možnosti. Vse to razumem. Se pa sprašujem, kam se je zgubila otroškost, sproščenost, spontano raziskovanje ...
Posledice tako storilnostno naravnanega življenja so stres, nezadovoljstvo, nenehno smo na preži, kaj moramo še narediti .... Posledica so tudi takojšnje ukrepanje staršev, da kaj ne bomo zamudili. Vedno redkeje podoživljamo dogodke, ki so se nam zgodili. Vse je vedno bolj ena sama dirka in hlastanje za čim več, čim bolje ....

Drugi razlog, zakaj sem tako odreagirala je dogodek izpred praznikov.
Učenec s posebnimi potrebami je pisal zadostno 1. pisno ocenjevanje. Mami je rekel, da ni imel dovolj časa za reševanje. Imel je neomejen čas, kar sploh ni pomembno za to moje pisanje. Mama je namreč šla do ravnatelja in se mu pritožila. Glede na to, da imava, upam si trditi do tega dogodka, prisrčne stike, sem bila jezna, ker me ni niti povprašala.

Moram povedati tudi, da sem pred tremi leti imela več takih učencev, katerih starši so se nenehno konzultirali, učili doma otroke vnaprej ... Na sestankih in govorilnih urah so bili razumevajoči, prijazni, so me podpirali ... dejansko pa so delovali mimo mene. Šele na roditeljskem sestanku smo se temeljito pomenili in stanje se je izboljšalo. Letos, po dveh letih, mi pripovedujejo o tem. Delo v takem razredu pa je bilo težko. Otroci so v šoli pripovedovali, da ne mislijo sodelovat, ker bodo tako in tako morali doma še enkrat vse predelat in ponovno reševat.

Saj vem, da vaše vprašanje nima nobene zveze s tem pisanjem. Ampak vzbudilo mi je spomine na dve leti nazaj.
Sploh vam ne morem povedat, kako mi je letos prijetno, ko čutim, da me starši v resnici podpirajo, kako upoštevajo naše skupne dogovore, kako se veselijo, ko postajajo njihovi otroci samostojni in odgovorni. Zdaj res čutim, kaj pomeni zaupanje in podpora staršev.

Lep pozdrav in upam, da se vam nisem preveč zamerila in boste še kdaj postavili kakšno vprašanje ali vsaj pogledali na našo stran.
Mirjana

[pauline]

Sedaj, ko sem prebrala tudi vašo zgodbo, ki je pogojevala vašo reakcijo, vas razumem.

Kot starš se popolnoma strinjam z vašo izjavo, da starši naj ne bi opravljali vaše delo, ga kvečjemu dopolnjevali in vzpodbujali otroka k učenju.

Priznati pa moram, da sem šele od vas izvedela, da se učitelji na nekoliko dalj časa odsotnega učenca dodatno pripravijo in to informacija je zame zelo dragocena. Hvala.
Snov sva s hčerjo samo sledili, da ne bi bila v prevelikem zaostanku. Saj imajo že za jutri napovedano "kontrolko" in nato še nekaj drugih v prihodnjem tednu.


Srečno.

[jablana]

Pauline!
Otrok se ima možnost se pravičiti, če je bil bolan in mu ni potrebno pisat kontolke. Tudi je najbrž ne bo pisal (mislim na pisno ocenjevanje znanja). Učitelj-ica lahko pridobi oceno na drug način.
Pisno ocenjevanje pa najbrž napove v naprej nekaj dni. Če je otrok odsoten, naj prosi učitelja za dogovor, kako bo to izvedel.

V 4. razredu je še veliko možnosti, da se dogovorite z razredničarko, ker jih uči večina predmetov. Tudi nima smisla težiti za oceno, pomembno je, da otrok zna, da redno dela, da se trudi. To pa navadno vsi otroci radi, če so uspešni. Pomagajmo jim takrat, ko nas sami zaprosijo.

Je velik razkorak v učnem delu med prvo triado in med 4. razredom. Je več predmetov, več učbenikov. Mislim, da je učiteljica vašega otroka strpna in pripravljena pomagat.

Vesela sem, da ste odgovorili in da sva zgladili nesporazum.
LP Mirjana

[Kaja]

Želela bi dodati še nekaj na to temo, tokrat iz prve triade. Tudi v prvi triadi starši učijo učence nekatero snov vnaprej, ker imajo občutek, da je ne bodo znali. Naučijo jih po svoji odrasli logiki (npr. reševanje enačb). Pri takem učencu je nato zelo težko. Ker ima občutek, da on to že zna, v prvih uvodnih urah miselno ne sledi konkretnemu delu t.j. učenju preko igre z naravnimi materiali, kockami, igro vlog ... Šele nato iz tega izpeljemo ustrezno računsko operacijo (jaz jim kar v hecu pravim, da smo zdravniki in bomo operirali, pa ne ljudi, ampak račune) in šele nato temu sledi reševanje enačb. Ker se je on naučil drugačne tehnike, ima zelo velike težave, da končno osvoji nov način, primeren njegovi stopnji. Pa še prve ure je miselno zamudil, ker je "vedel", da zna in mu pač se ni treba kaj učiti.
Rada pa bi odgovorila tudi Jablani, čeprav sva o tem že debatirali v okviru druge teme. Imam otroka v četrtem. Ugotavljam, da se brihten otrok, brez pomoči strašev v četrtem ne zna sam naučiti za pet. Torej sedimo zraven njega, ga učimo učiti se, pisati prošnje, zahvale, spise ... Ne zdi se mi fer do lastnega otroka, da ga bom pustila samega in čakala, kdaj me bo vprašal za pomoč. Ni vredno dvojk ali trojk. Tolažim se, da vlagamo vanj neko znanje, ki ga bo potegnil na plan v tretji triadi (kako se učiti). Tako kot sem ugotovila, kako se mu je v prvi triadi vlagalo znanje o pravopisu, ki ga lani - v tretjem - še ni znal pokazati.
_________________
Lp od Kaje

[jablana]

Ja, res je dilema, kaj narediti.

Razmišljam tako: otrok preživi v šoli veliko časa in hodi v šolo zato, da se kaj nauči. Saj je res, da mora tudi doma kaj narediti za šolo, vendar je to njegovo delo, mora nalogo znati rešiti. Starši vedno nimajo časa ali ne morejo pomagat .. in še: če nekaj znaš delat dobro, delaš to z veseljem.

Zakaj se potem ne bi tudi otroci učili z veseljem. O tem veselju pripovedujejo staršem, o navdušenju, kako so nekaj uspešno rešili .... potem tudi o težavah lahko umirjeno pripoveduješ (ker so del učenja). Starši večkrat kaj povedo iz svojega otroštva, dodajo kakšno dobro idejo ali pa preprosto poslušajo svoje otroke.

Jaz v zadnjih letih posvečam veliko pozornosti učenju: pokažem učencem, kako se naj učijo, napišem jim vprašanja različnih nivojev, poiščejo odgovore v učbeniku ali v delovnem zvezku, kasneje tudi navedem v kateri knjigi.

S kolegico sva o tem veliko debatirali. Prišli sva do zaključka, da je potrebno pri vsaki uri ponavljati in utrjevati, da je dobro napisati vprašanja ob zaključenem poglavju, preveriti znanje in potem pisati preizkus znanja (ki ni za oceno).

Otrok mora najti vse odgovore v učbeniku ali delovnem zvezku. Vprašanja, ki so višjega nivoja, označiva, da otrok ve, da mora drugače reševati.
Pri vsaki uri povezujem znanja iz različnih področij . Večkrat se pogovarjamo, posebno v ponedeljkih. Učenci si vedno bolj prizadevajo, da je njihovo sporočilo zanimivo, da pritegnejo poslušalce, da misel strnejo v bistvo. Uporabljamo tudi replike, asociacije... Mislim, da šele takrat, ko znaš ustno oblikovati svoje misli, se šele lahko zanimivo ustno izražaš.

Trudim se tudi, da ozavestimo sedanjost: kaj zdaj delam, razmišljam.... ali je to zdaj primerno? kaj je smisel tega pripovedovanja, te naloge, kaj se naj zdaj od tega naučim..... Veliko mi pomagajo učbeniki, ki imajo napisane učne cilje.

Včasih se zaklepečemo in potem poskusimo hitro poiskati učni cilj in bistvo določene snovi.

Velikokrat v nalogah preverjanja napišem naloge odprtega tipa, ko lahko učenec dobi več točk kot sem jaz predvidela za tisto nalogo. Včasih je na koncu učenec dosegel več točk kot sem predvidela ... opazila sem, da jim je to v veliko vzpodbudo. Včasih učenec kakšne snovi ne zna dobro, zna pa drugi veliko več kot večina in si tako pridobi točke, ki so potrebne za dobro oceno.

Posebno pohvalim učence, ki ob ponavljanju hitro pogledajo v učbenik ali DZ ali kam drugam in dobro odgovorijo. to namreč pomeni, da so se učili, da se v besedilu znajdejo ....

V ponedeljek so si v OPB naredili iz plutovinastih podlog stezo za kotaljenje predmetov. Razlagali so mi, kaj se boljše kotali, kako moraš spustit kroglo, da pride do konca. Ker sem pokazala zanimanje, so progo podaljšali cez vso učilnico. Igrali so se vse odmore. Kolegica, ki je bila dežurna, je rekla: saj to je snov 5. razreda.

Končno imam spet učence, ki se znajo igrati.

Seveda je vedno nekaj učencev, ki imajo učne težave. Ko je pozornost usmerjena v vsebino, se vračajo k tiskanim črkam in imajo pomanjkljiv besedni zaklad.... S takimi delam individualno, najbrž pa ne bodo odličnjaki.

Kaja, mislim, da danes ni več pomembna količina znanja ampak kvaliteta. Znanje je preobsežno, da bi lahko vse obvladovali. Poznati moramo sistem, vedeti moramo, kje znanje poiščemo, kako si z njim pomagamo. V tem smislu so naši učni načrti malo čudni, da o nacionalnih preverjanjih ne zgubljam besede. Vendar pa imamo kot učitelji dovolj možnosti, da navdušimo otroke za vseživljenjsko učenje, za raziskovanje, za zadovoljstvo ob uspešno rešeni nalogi, za spoznanje, da je nauspeh samo odložen uspeh.

Upam, da se nisem preveč razpisala.

Lep pozdrav Mirjana

[Kaja]

Zmeraj bolj, ko berem tvoje zapise iz učilnice, zmeraj bolj mi je žal, da ni več takšnih učiteljev v drugi triadi kot si ti. Ko je moj otrok pri naravoslovju pisal tri (ne zaradi neznanja, ker je dva dni prej odgovarjal za pet, ampak neprimerno točkovane naloge in z malo zameglenim vprašanjem - reševati se je morala navzgor v prejšnjo, če me razumeš), je učiteljica na GU komentirala, da je pisno pač množica večih stvari, razumevanja branja, pisanja ... In tako je. Dobro. Mi smo iz tega potegnili stvari za življenje in se je otrok zopet nekaj novega naučil. Ko dam jaz preizkus in naknadno vidim, da sem pihnila mimo (saj sem človek) npr. pri točkovanju ali pri tem, kaj jaz mislim, da je lahko in se tisto izkaže kot težko za učence, premislim pri sebi in ne "kaznujem" otrok s slabo oceno. Vem, da je drugače pri vas, ampak včasih pa mislim, da se nam pa res ni treba držati kot pijanc plota pri vsaki stvari. KO sem lani brala realitetno teorijo, mi je padlo v oči, zakaj učence spraševati, še enkrat preverjati in ocenjevati stvari, za katere so tokom učenja že pokazali, da to znajo. In lani sem to preizkusila v prvem razredu. Rekla sem jim pri SPO: "Vidim, da to snov vsi odlično obvladate. Cilj je dosežen. Do konca tedna pa se morate naučiti poimenovati vsa telesa in like, ker to je cilj, da lahko napredujete v drugi razred." Nobenega ni bilo, ki se ne bi naučil. Glede na otroke vidim, da včasih kaj takega deluje.
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje