38. Šola v naravi je...

[Razredničarka Miša]

... nekaj krasnega. Ta teden se bomo odpravili za 3 dni! Šola v naravi je posebna oblika vzgojno izobraževalnega procesa, ki se je vsako leto znova neznansko veselim, sočasno pa me navdaja z izjemno mešanico negativnih čustev: jezo, strahom, razočaranjem... Bom takoj pojasnila!
Tako kot tudi večini učencev mi je všeč drugačen, zabaven in zanimiv pouk izven šolskih zidov. Jaz imam enkratno možnost spoznati svoje učence tudi drugače, bolj po civilno. Vsebine, ki bi jih v razredu lahko obdelali zgolj teoretično učenci doživljajo. In res uživajo! Večina…
Z neverjetno vnemo rišejo načrte, da jih potem lahko čisto zares tudi berejo in tako iščejo skrite predmete. Zaradi praktične narave dela nezavedno spoznajo pohodništvo, kot dober način rekreacije ter potrebne pogoje za prijetno planinarjenje. S tistim, v razredu grozno nerazumljivim pripomočkom, ki se imenuje kompas, se v realni t.j. smiselni situaciji čisto zares orientirajo. Pretiravala bi, če bi trdila, da vsi razumejo, kaj je azimut in čemu služi. Vsi pa se naučijo določiti glavne in stranske smeri neba in se pri tem celo zabavajo. Tudi signaliziranje z zastavicami in morsejeva abeceda pa vozli, prva pomoč in postavljanje tabornega ognja tam postanejo smiselno in uporabno znanje za življenje.
Najdoživetje je, prav vsakič, nočni sprehod skozi gozd. Ko v trdi temi odidemo pogledat zvezde na osamljeno jaso, kjer ni izvirov umetne svetlobe, sploh če nam uspe pobrati vse baterije… , se prepletejo strah pred neznanim in navdušenje v silno močno doživetje.

No, nekateri učenci pa ne uživajo.
Običajno so to učenci, ki so prvič od doma. Razlogi za to, da niso bili nikoli ločeni od staršev so zelo različni, vsem tem učencem pa je skupno to, da so pretirano odvisni, nesamostojni. Ne predstavljajo si, da je mogoče živeti tudi brez mame/očeta, pravzaprav tega ne znajo. Če ne prej pa zvečer, jočejo in hočejo domov, kar je pričakovano. To učiteljice lahko obvladujemo, celo otroci so dokaj tolerantni do večernega joka.
So pa stvari, kjer učiteljice ne moremo storiti nič, da bi zmanjšale stisko že tako prizadetih otrok. No, in tu se zbudijo, tista moja že omenjena, negativna čustva. Vsakič znova!!! 9 letnik bi moral že samostojno obvladovati določene dejavnosti. Tega se otroci dobro zavedajo. Nisem pa prepričana, če se tega zavedajo starši. Ne razumem, kako ne pomislijo na to, v kakšno zadrego spravijo lastnega otroka pred vrstniki, če ga ne naučijo za to starost pričakovane samostojnosti.
Izkaže se, da se zvečer ne znajo sami umiti in se preobleči v pižamo. Pripravljanje postelje je zanje znanstvena fantastika, ne znajo se sami pokriti. Ne morejo zaspati, ker ni mame/očeta. Zjutraj se ne znajo obleči, ker jim nihče ni pripravili oblačil. Ne vedo, da se slečemo, če nam je vroče in oblečemo, če je hladno. Ne najdejo svojih stvari, ker je nanje vedno pazil nekdo drug in jih pospravljal za njimi. Če jih izgubijo, jih ne prepoznajo. Ne znajo si zavezati čevljev in ne poznajo na uro, ne znajo vzeti »sestavin« in si pripraviti zajtrka, pospraviti mize za seboj, se preobleči v suha oblačila ali pospraviti sobe in še in še …
Upam, da bo teh zadreg letos čim manj. Najbolj od vsega pa upam, da so moji učenci res zdravi. Noben od staršev me ni opozoril, da bi imel kateri zdravstvene težave. No, pred dvema letoma me tudi niso pa je otrok doživel epileptičen napad. Ste ga že videli? Jaz sem na srečo že, pa sem se vseeno prekleto ustrašila! Zakaj? Ker je starše bolj skrbelo, kaj si bomo mislili o tem, da je otrok epileptik, kot zdravje njihovega otroka in to kaj bo, če se bo napad pripetil.
Kljub vsemu, se šole v naravi bolj veselim, kot ne. Kaj pa vi menite o vse večji nesamostojnosti otrok? Se da kaj spremeniti?

Prav lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[zigatim]

Pozdravljeni!
Vse kar opisujete, sem pred kratkim doživela tudi sama z otroci v šoli v naravi. Letos smo se imeli krasno, kljub temu, da je nekaj otrok jokalo še tretji večer in da je zadnji dan ostalo kup oblačil, ki niso bile "od nikogar". Res pa je, da vzroke za nesamostojnost otrok lahko iščemo pri starših. In letos sva se s kolegico odločili, da ne bodo imeli mobilnih telefonov. Starši so se s tem strinjali, vendar pa so otrokom povedali nekako takole: "Če me boš zelo pogrešal-a in če bo zelo hudo, reci učiteljici in me bo poklicala, da pridem pote." Torej, že vnaprej so jih prepričali, da bo tam "hudo". Lahko si predstavljate, da je bilo jokanja precej, še posebej, ker se je ta informacija hitro razširila, dokler nisva s kolegico posredovali in otrokom povedali, da se bomo imeli ves teden zelo lepo in da gremo vsi domov v petek. nekateri otroci so še jokali, pa so jih drugi pomirili rekoč: "Ne jokaj, saj z jokom ne boš nič izsilil-a."
Vendar kljub vsem takšnim in drugačnim dogodivščinam moram priznati, da smo resnično uživali in zadnji dan nekateri otroci sploh niso želeli domov.
Toliko o naši šoli v naravi.
LP
_________________
neshama

[Razredničarka Miša]

No, kar omenjaš je pa druga reč, ki sem se ji pri zgornjem zapisu zavestno izognila. Ta bojazen staršev, da učiteljice ne bomo znale ustrezno poskrbeti za otroka, se kot en blazno nalezljiv virus razširi na občutljivejše učence. Kako otrok ne bo odšel s strahom oz. krivdo od doma, če so starši, praviloma mame, čisto iz sebe "Glej, da boš ubogal, da se ti kaj ne zgodi. Joj, koliko časa te ne bo, tako nam bo dolgčas. Pokliči me, če bo kaj narobe..." ipd. Mladi možgančki se naravnajo na to, da so pravzaprav grozni, saj bodo starši zaradi njih žalostni in osamljeni ali pa se jim lahko, ko so od doma, kaj hudega zgodi.

Dragi starši, zaupajte učiteljem! Vsi smo zrele in odrasle osebe. Usposobljene za delo z otroki, večina nas ima tudi svoje otroke in verjemite, za vaše nas celo bolj skrbi, kot za lastne iz preprostega razloga, zavedamo se odgovornosti, ki jo imamo, ko jih odpeljemo od vas. Lahko pa jim pomagate, da jim bo ob odhodu od doma lažje tako, da jasno pokažete, da nam 100% zaupate in mnogo bolj učinkovito bo, da svojim otrokom ob odhodu naročite, da naj se imajo karseda lepo, ker je ŠVN res super, da bi tudi vi blazno radi odšli v tako šolo v naravi, ki pa je žal rezervirana le za učence. Veselite se z njimi in s pozitivnimi pričakovanji bodo odhajali ter se radi vračali polni novih doživetij. Ta vam bodo mnogo bolj doživeto opisali v živo, kot po telefonu. Pričakovanje ob ponovnem snidenju bo tako dobilo poseben čar.

Prav lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša