28. Vsak trikotnik je boljši kot...

[Razredničarka Miša]

Danes se pripravljam na jutrišnje govorilne ure in nisem najboljše volje. Čaka me en prav zoprn razgovor. Beležim si, kaj bom povedala učenci in njegovi materi. Razbijam si glavo, kako naj to storim, da bo razgovor uspešen. Vsaj približno…

Prešinilo me je, da je pravzaprav čisto brez veze ugotavljati, kako izgleda pedagoški trikotnik. Da je le trikotnik!!! To pomeni, da komunikacija in odgovornost obstajata, ne glede na njun delež pri vsakem udeležencu. Jaz imam primer točk! Da bi bila vmes vsaj kakšna daljica…

Naj pojasnim. Na govorilne ure prideta moj učenec in njegova mati, s katerima nikakor ne morem vzpostaviti uspešne povezave – komunikacije in sodelovanja. Najhuje pri vsej zadevi je, da tudi med njima ne obstaja. Kadar se pogovarjam z enim ali drugim, dobivam zelo nasprotujoče informacije. Te se razlikujejo tako, da bi lahko mirno trdila, da govori učenec o neki drugi materi in ona o nekem drugem otroku.

Vsakršno sklepanje o tem, kaj je res in kaj ni, bi bilo lahko napačno, sklepam lahko le to, da smo mi trije, enostavno, le tri osamljene točke. Odnos torej obstaja le v tem smislu, da je obiskovanje pouka, ki ga organiziram jaz – učiteljica, po zakonu obvezno, zato ga učenec obiskuje in ta učenec ima mamo. To je to. Grozljivo, kajne?!
Zato zdaj trdim, da je vsak pedagoški trikotnik boljši kot daljica, da o točkah, ki vseeno obstajajo, ne govorim.

To, kljub vsemu, ne pomeni, da se ne trudimo. Pomeni pa, da se ne razumemo, ker očitno govorimo vsak svoj jezik, ne vemo za prizadevanja drug drugega in smo pri njih neverjetno osamljeni. Rezultati pa so temu primerni…strašansko nezadovoljstvo vseh treh, ki ga je nemogoče prezreti. Blazno si želim to spremeniti.

Torej trikotnika ni, niti do daljice ne uspemo priti! Kljub vsem mojim prizadevanjem, da bi vsaj med nama z učencem vzpostavila neko uspešno zvezo, mi to še ni uspelo. Mama vidi razloge za težave otroka povsod drugod, kot tam, kjer so, celo v delovanju različnih ministrstev in aktualne vlade. Učenec sam meni, da tako pač je in on pri tem ne more nič storiti. Definitivno slepa ulica v mojem labirintu!!!

Poznate take točke? Imate tudi vi kakšno? Kako rešujete take probleme in vzpostavljate povezave?
Svetujte, predlagajte… Kako vi prepričate starše, da je sodelovanje pomembno?

Na pomoč!
_________________
Razredničarka Miša

[matka]

Zelo zanimivo! Tudi jaz sem že imela tak primer. Najprej sem mislila, da se to dogaja zato, ker je oče hodil sam na govorilne ure, brez otroka. Kajti, otrok je naslednji dan potožil, kaj sem vendar očetu povedala. Še sreča. Doma je namreč oče "naložil" nekaj popolnoma drugega kot pa sva se pogovarjala v šoli. Ko sem zahtevala prisotnost učenca, pa sem ugotovila, da se pogovarjamo eden mimo drugega. Situacije do konca šolskega leta nismo uspeli zadovoljivo rešiti. Oče je bil preveč "trmast" in je imel svoj prav. Otroku pa ni preostalo nič drugega, kot da je "potrpel". Ob tem, da uspeh niti ni bil slab. Ampak zahteve so bile dosti prevelike. Kasneje je imel otrok hude probleme.

[Razredničarka Miša]

, saj to je to. Kratko potegne otrok. Niti ni sam kriv niti si ne more pomagati! Ti je uspelo vsaj z njim vzpostaviti povezavo
Jaz npr. se zdaj s tem učencem veliko pogovarjam, mu dopovedujem, da zmore, med poukom si večkrat vzamem čas za individualno delo z njim, mu svetujem, kako naj dela doma, preverim, če ima vse UL in zabeleženo, kaj je za domačo nalogo. Rezultatov pa ni, saj nima doma nobene podpore.
Najhuje je to, da je fant bister in ima ogromno splošnih znanj, vendar se bodo v situaciji, v kateri se je znašel, ne po svoji krivdi, začele kopičiti tudi učne težave.
Manjka mu delovnih navad, vztrajnosti, postavlja si čisto prenizke cilje in verjame, da on ne more nič spremeniti Mamine vloge, žal, ne morem prevzeti.

Ima še kdo take izkušnje pa mu je uspelo zoprno situacijo rešiti ali vsaj omiliti? Zaupajte nam, kako se spopadate s takimi problemi.

Prav lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[hp]

Zakaj se sploh sekiraš? Mami in učencu povej samo najnujnejše in se ne trudi več, ker je škoda tvojih živcev. Učiteljica mojega sina, se je že zdavnaj nehala obremenjevati s takimi starši in jih je enostavno napotila do šolske pedagoginje. Seveda ti starši trdijo, da ni problem v otroku, ampak v učiteljici. Poskusila si se pogovoriti na lep in prijazen način, a si spoznala, da nič ne zaleže, zato ti predlagam, bodi mirna, povej tisto kar je nujno npr. kakšen je uspeh otroka, kako napreduje, ... če pa je ta otrok problem v razredu, pa mama to že ve in samo čaka, da boš rekla kaj proti njenemu sinu ... in potem bo prišlo do besed, katerih pa si nihče ne želi, še najmanj pa ti. Pri nas učiteljica tem staršem pove, kaj je otrok v tem obdobju dosegel in že tukaj pride do besed. Primer: otroci v šoli jemljejo poštevanko in mama z njim doma vadi in pravi, da otrok obvlada poštevanko. Res je, da vsak dan naredijo v zvezek 30 računov in mami to ni všeč, ker meni da je to preveč računov. Jaz mislim, da je to prav, kajti poštevanko moraš znati, naučiš pa se jo samo z vajami in jo s tem utrjuješ. No, da se vrnem nazaj... ta otrok ima skoraj vedno narobe med 10-15 računov in mama pravi, da to ni mogoče, ker njen otrok obvlada poštevanko. In tako je vsakič, ko otrok prinese domov zvezek.
Sama dobro veš, da smo različni, da obstajajo ekstremni primeri, kakršen je tvoj, zato ti ponovno svetujem, na pogovor pridi nasmejana, povej tisti kar je nujno in se z nasmehom poslovi.
Vem, lahko je govoriti, toda mislim in vem, da si dovolj močna, da boš zadevo speljalo z nasmehom na obrazu.
Jutri pa le sporoči kako je šlo!

Vse naj,naj
Nina

[Razredničarka Miša]

, saj ne, da bi se sekirala. In dejstvo je, da se nimam nobenega namena "zapenjati" z njo. Po vseh teh letih, mi je že zelo jasno, kdaj je to smiselno in kdaj popolnoma bob ob steno. Predstavila ji bom kriterije in ostala dejstva, kar je pač moja naloga. In seveda bom nasmejana, nalašč!!! To sploh ni težava. Tudi gospod Šef je seznanjen, da se bo verjetno oglasila pri njem, saj se je z menoj nemogoče kaj dogovorit

Težava je v tem, da jo MORAM povabiti, ker se ne strinja z razporeditvijo v 1. nivo in zahteva, da je fant v 3. nivoju, jaz pa vem, da tega zdaj ne zmore. Ni mi vseeno za fanta (20 ur pouka bo šlo zato v zrak), hkrati pa vem, da se z mano ne bo strinjala. Sprašujem se le, če ni škoda časa in energije.

Morda mi bo pa uspelo , kdo ve?! Kakorkoli, hvala za prijazne želje
_________________
Razredničarka Miša

[hp]

Ti si naredila vse v dobro fanta in če mama hoče drugača, pa naj tako ima in naj nosi posledice. Mislim, da je mogoče res škoda časa in energije, ker je mama že zelo trdno odločena da bo svoj cilj dosegla, ampak jutri je nov dan in mogoče bo mama presenetila.
Razumem, da ti je hudo zaradi fanta, da si naredila vse kar si lahko, sedaj pa je mama tista, ki bo odločala o fantovi prihodnosti. Mogoče bi pa g.Šef prisostvoval pri pogovoru. Kaj pa na vse to pravi deček?

Vse naj,naj
Nina

[matka]

No, meni se zdi, da Miša niti ni predstavila problem, ker ga ne bi mogla rešiti ampak da si izmenjamo mnenja in morebitne izkušnje. Žalostno je pa to, da so tuje izkušnje ponavadi le delno uporabne. Vsak primer je drugače zakompliciran. Moj učenec npr. je kljub dobremu znanju dobil občutek, da karkoli naredi, ni dovolj dobro. In verjetno človek, ki je sicer sposoben, pa hkrati prepričan, da tisto, kar naredi, ni dovolj dobro, ne koristi družbi tako, kot bi ji s polnim potencialom.
Ima še kdo kakšno izkušnjo za izmenjavo?

[Razredničarka Miša]

, se strinjam. Tudi taki učenci so, tudi njim je izredno težko. Samopodoba je slaba, vendar tak otrok se trudi in sodeluje. Ni točka, sodelovanje in odgovornost je. Problem je, da hoče prevzeti nase vso svojo in še tujo odgovornot. Učitelji jim malo le lahko pomagamo, jih spodbujamo, pohvalimo in jim dajemo občutek sprejetosti.
Pri tem pa moramo imeti izreden občutek, ker se lahko, kljub našim dobrim nameram, nekateri še bolj zaprejo vase, če jih javno pohvalimo ali izpostavimo. Dati jim moramo občutek varnosti in sprejetosti, ki so ga taki učenci, zaradi različnih razlogov, izgubili. Kadar se zaradi nas počutijo ogrožene, se lahko zgodi, da se osamijo in postanejo točke. Pa smo spet na začetku mojega pisanja

Še kakšne izkušnje? Napišite

Prav lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[prfoksa]

Tudi pri nas imamo podoben primer, ko se mati ne strinja z razporeditvijo v nižji nivo. Mislim, da smo tukaj tudi sami malo krivi, ker preveč dovolimo staršem, da odločajo na našem področju, za katerega smo usposobljeni.
Torej učiteljevo mnenje za razpored v npr. 1. skupino se ne upošteva, ker starši menijo drugače. Žalostno.
No, na naši šoli fantek hodi v 2. skupino pri obeh predmetih, pa naj povem, da je skoraj nepismen in ne zna osnovnih računskih oprecij. Pa to je 5. r. Seveda učitelja neprestano prosi za pomoč, ker sam naredi eno - največ dve nalogi. List z učiteljevimi beleženji nese domov, narediti mora popravo, ki je ne naredi in mama tišči glavo v pesek in trmasto vztraja. Če je njej prav, je tudi meni. S pogovori in prepričevanji nismo uspeli.Obljubili so, da bodo doma več delali, pa ni nič iz tega.
Pregovor pravi: Vse se plača, vse se vrača. Tudi to se bo enkrat materi vrnilo; žal.
Pa lep pozdrav,
mk

[pauline]

Pozdravljeni,
malo pozno se oglašam s svojim mnenjem

Ob branju zgornjih mnenj se mi je porodilo nekaj vprašanj oz. iztočnic kako starša prepričati kaj je dobro za njihovega otroka...

1. kaj je boljše za otroka in njegov razvoj, njegovo pozitivno samopodobo? Biti najboljši med najslabšimi ali biti najslabši med najboljšimi (zelo poenostavljeno povedano). V prvem primeru ima posameznik možnost preiti v višjo skupino in s tem krepiti samozavest, da zmore, da je sposoben...

2. ob tem se pozablja, da so v skupinah tudi drugi otroci, ki na račun nekega preveč trmastega starša lahko "trpijo" oz. ne napredujejo s snovjo tako hitro kot bi lahko, ker je učiteljeva pozornost usmerjena na tistega, ki v to skupino zaenkrat še ne sodi. Tudi v tem primeru lahko učitelji v najslabšem primeru pridobite še enega trmastega starša na nasprotni strani in tako ste med dvema mlinskima kolesoma, med dvema interesoma... Temu lahko sledi le še izgubljanje prepotrebne energije za poučevanje.

3. v konkretnem primeru bi staršem dopustila zadnjo možnost, da je njihov otrok v 1. skupini, a le v primeru, da bodo doma zavzeto delali in utrjevali snov. In da bo učitelj budno spremljal napredek učenca, če le-tega ne bo, sledi razporeditev učenca v njemu primernejšo skupino. Na ta dejstva oz. posledice pa je treba staša v naprej jasno in nedvoumno opozoriti.

4. morda pa včasih nekateri starši potrebujejo le nekoliko vzpodbude s strani učitelja, da imajo brihtnega otroka, le da nima delovnih navad in naj se tega lotevajo počasi in sistematično (ker so slednje zamudili v zgodnejših šolskih letih svojega otroka).


Srečno.

[Razredničarka Miša]

Pauline, najprej naj povem, da se resnično strinjam s tabo. Vendar naj razložim, zakaj ne vidim zadovoljivega izhoda. Pri večini staršev še tisto, kar si opisala ti, ni potrebno. Tu je zadeva mnogo bolj zakomplicirana. Naj opišem nekaj OVIR pri najini komunikaciji, ki sem jih poimenovala kar DEJSTVO.

Mati v prvem koraku noče sprejeti, da njen otrok ne dosega ciljev tako, kot bi želeli. Delno sicer to sprejema, zdaj ko to kažejo številčne ocene, je pa prepričana, da je odgovornost za tako stanje povsod drugje, nikakor pa pri njej ali otroku. Velik problem je torej skrajno negativen odnos do šole oz. družbe nasploh in odsotnost kakršnekoli starševske odgovornosti. Gospa, žal, verjame, da je za vse njene in posledično seveda tudi otrokove težave, kriv sistem, družba v kateri živimo in celo vlada s svojimi ministrstvi. Torej ni pripravljena prevzeti najmanjšega delčka odgovornosti za stanje.
1. DEJSTVO - KRIVI SO DRUGI.

Ker je naloga šole, da učenca spodbuja in nauči, ona ne bo skrbela, da bi snov nadoknadil in dopolnil, spremeniti je treba sistem. To mi je že razložila!
2. DEJSTVO - ORGANIZACIJA ŠOLE JE SLABA, ŠOLA NE OPRAVI SVOJE NALOGE.

Največji problem je pravzaprav v zakonodaji... Napisala si:
"In da bo učitelj budno spremljal napredek učenca, če le-tega ne bo, sledi razporeditev učenca v njemu primernejšo skupino. Na ta dejstva oz. posledice pa je treba staša v naprej jasno in nedvoumno opozoriti."
Jaz kot učiteljica NIMAM PRAVICE učenca razporediti v drug nivo, če se starši s tem ne strinjajo Toliko o učiteljevi avtonomiji in avtoriteti!
3. DEJSTVO - STARŠI ODLOČIJO V KATERI NIVO BO RAZVRŠČEN NJIHOV OTROK.

No, naj povem, da sem zdaj odločila takole. Pripravila sem nekakšen zapisnik-opomnik vsega, kar ji bom PONOVNO POJASNILA: ponovno bom opisala kriterije za razvrstitev v nivoje, predstavila način dela v nivojih, pokazala ji bom fantove izdelke, opozorila jo bom na posledice (ne)odgovornost pri razvrstitvi v previsok nivo potem pa se bomo podpisale pod to...
Jasno, če bo gospa Mama sploh uspela najti čas, da se oglasi na razgovoru. S kolegico sva jo že dvakrat čakali in dvakrat je v zadnjem trenutku sporočila, da ima neodložljive obveznosti oz. je zbolela.
4. DEJSTVO - MAMA SE IZOGIBA ODGOVORNOSTI.

Ob takih situacijah si vedno znova prigovarjam, da se ne smem obremenjevati in izgubljati energije. Pa enostavno ne gre. V šoli delam v prvi vrsti zaradi otrok in kadar je otrok v takem nezdravem okolju, mi ga je resnično žal...

Kaj pa vi menite o "avtonomiji" učiteljev v takih primerih?

Se beremo
_________________
Razredničarka Miša