Matematika na predmetni stopnji

[MatejPraprotnik]

Pozdravljena,

Misli, da gre kar nekako podobno kot pri nas. Grade 2 je konec 2. razreda osnovne šole in tako naprej. Grade 11 je že high school torej na nivoju naše srednje šole. Res, da nisem nek ekspert za njihov sistem. Mogoče bi Kaja vedela bolj natančno odgovoriti.

Mimo grede. Sam imam otroke, ki so še v vrtcu. Zadnjič sem bil na obisku pri prijatelju in se zgrozil. Hčerka hodi v 2. razred osnovne šole. Pri matematiki v 2. razredu uporabljajo 9 !!!''
delovnih zvezkov za matematiko. Najprej sem mislil, da me malo heca. Pa me žal ni. Ko sem si jih ogledal, sem videl, da so si avtorji "popravljali" sicer slabo plačano delo tako, da so nabirali avtorske pole z ogromnimi slikami in veliko praznega prostora med nalogami. Mislim, da je to kriminalno odiranje staršev. Seveda popolnoma razumem avtorje in založbo, vendar za te stvari obstaja neka komisija za potrjevanje učbenikov, ki bi moral takšno "lupljenje" staršev preprečiti. Dvomim, da tega kar sem opazil sam ni opazila tudi komisija, torej obstaja "utemeljen sum", da je (milo rečeno) dobro zlobirana. Člani prav gotovo nimajo svojih otrok v osnovni šoli. Če jih pa slučajno imajo, si verjetno njihov otroci pomagajo z avtorskimi izvodi, ki jih verjetno dobijo tudi člani komisije.''
Twisted Evil

Lep pozdrav.

p.s. Yes! Nučil sem uporabljati smeške. :)

Matej

[admin]

To ni več odvisno od komisij. Delovni zvezki so stvar izbire učitelja. In ko boš na "vrsti", vas bodo gotovo povabili na predogled učilnice in kaj se bodo učili itd. Takrat imaš odlično priložnost, da si ogledaš, katere zvezke bodo uporabljali. In seveda možnost, da povprašaš, kako in kaj (svetujem strpnost in iskreno radovednost).
Založbe pa se gredo tisto, kar se gre cel globalni svet: denar ... Od nas je pa odvisno, kaj in koliko kupimo.
In smeški: kako pripravni so, ali ne
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[MatejPraprotnik]

Hvala za informacijo.

Če razumem prav, lahko delovni zvezek napiše vsak. Dobiti mora le založbo, da mu ga natisne (če ni dovolj samozavesten in finančno zmožen, da ga objavi v samozaložbi).

Se pravi, da se je treba pogovoriti kar z učiteljico/jem. (Se moram pozanimati ali je tista učiteljica med soavtorji.) Prosim oprosti ampak pri devetih delovnih zvezkih za en predmet na leto se moja strpnost neha, sploh če so umetno napihnjeni s steroidi v obliki velikih slik, fontov reda velikosti 24 in več in tako dalje. (Nekako tako kot, da bi bili narejeni za tretje življenjsko obdobje ko pri branju roke postanejo prekratke in učinek sive merene ni več zanemarljivo majhen.)

Lep dan želim.

Matej

[admin]

[Kaja]

Ne poznam prav dobro sistema v Ameriki, kolikor pa sem lahko pokukala v eno ameriško šolo, sem bila presenečena nad količino snovi v prvem razredu, ki je bila dosti večja kot pri nas, v Sloveniji. Prav tako je vrtec v okviru šole, kjer se pripravljajo na šolo (torej se začnejo že prej učit kot naši otroci, torej pred šestimi leti). Bila sem v Public šoli, najboljši po izboru staršev v New Yorku (torej javna šola). Učenje je na tak sistem kot piše Miša. Učenci so delali v delovni "tišini" sami, mi (štirje obiskovalci) in dve učiteljici (predajali sta si delo, ker je ena šla na porodniško) s specialno pedagoginjo pa smo se pogovarjali - začuda nas otroci niso za trenutek preglasili kot se to zgodi v naših razredih.
Dve naši sta bili letos v Ameriki na strokovni ekskurziji. Zanimive ugotovitve sta prinesli. Ena je rekla: NI vse najboljše. Vendar je treba videti dobre stvari in tiste prenesti k nam (npr. v šoli obstajajo štirje ali pet znakov z rokami, ki jih uporabljajo učenci, kadar komunicirajo z učiteljico - za na WC, za pomoč, ... - torej osnovne stvari se pogovorijo v tišini).
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[MatejPraprotnik]

Res je. Mislim, da bi morali spoznavati načine poučevanja drugje in iskati dobre prakse. Pa ne zato, ker so naše slabe, temveč zato, da bi lahko postale še boljše. Mogoče niti ni treba tako daleč kot so ZDA (in ZDA so velike - tam bi lahko našli ogromno zelo različnih vzorcev). Tudi pri nas bi našli dobre in slabe.

Osebno mi pouk v čisti tišini ni všeč. Raje imam konstruktivni nemir- seveda ne celo uro. Tisti del ure, ki je namenjen skupinskemu delu in reševanju problemov po mojem mnenju ne more potekati v tišini.

Lep pozdrav.

Matej

[Kaja]

Prišlo je do nesporazuma. Pouk ni bil v popolni tišini. Napisala sem delovni tišini. Otroci nas niso za trenutek preglasili, pogogovarjali so se zelo tiho. Če dam za primer Mišo, ki je napisala v navodilih za razred: Govori tako glasno, da te sliši samo tisti, kateremu je namenjeno oziroma kot sem vedno znova presenečena nad frizerskim salonom, ki ga obiskujem in se frizerke s šefico vred pogovarjajo na blizu, da se slišijo samo one in ne motijo s svojimi navodili nobenega okoli sebe (tudi na telefon se "kličejo" potihem, stopijo do tiste in jo potihem obvestijo o klicu - zelo prijetno za uho in zmeraj si rečem: Tako bi moralo biti v razredu, ne pa da enega izpostavljam na glas pred celim razredom).
Se opravičujem za nesporazum. Bila sem netočna. Vem pa, da na severu Evrope nimajo vrat in so razredi dokaj povezani. Vsi morajo upoštaveti vse in se primerno pogovarjati. Sama pa imam včasih občutek, da bi mi morali učilnico dodatno izolirati (zadnje čase, ko upoštavam razredničarko Mišo, se tudi pri meni to seveda spreminja, imam prijetno, prej omenjeno "delovno tišino", govorimo tako, da nas sliši tisti, ki mora in ne vsi).
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje