9. Prvi korak - Sklenimo zavezništvo z učenci!

[Razredničarka Miša]

Morda se sliši neumno, vendar mnogi učenci res verjamejo in žal tudi nekateri starši, da učitelji naravnost uživamo, ko jih ocenjujemo in nam je čisto vseeno, kakšno oceno dobi kdo… Da ne pretiravam in rečem, da neskončno uživamo, če jim zapišemo cvek. Kako daleč od resnice, kajne? Včasih se mi zdi, da se s pridobljeno oceno, ki jo zapišem, še najbolj obremenjujem jaz. Jaz ocenjevanje naravnost sovražim, tako krivično se mi zdi. Vedno znova mi je resnično hudo, kadar moram učencu zapisati negativno oceno, čeprav vem, da se je nečloveško trudil in (m)učil za pozitivno oceno pa mu žal (spet) ni uspelo doseči predpisanih standardov znanja. Vem, ponovno sem ubila nekaj njegove volje za učenje in del njegove samozavest! Malo manj me žalosti, me pa iz leta v leto bolj jezi, ko (spet) napišem petico učencu, za katerega vem, da ni v učenje vložil niti atoma energije in ima pač srečo, da mu je naravno dano z lahkoto dosegati zahtevane cilje. Zakaj me to jezi? Ne zaradi petice, to pač zelo rada zapišem. Menim pa, da mora biti ocena zaslužena, kakršnakoli pač je! S tako petico sem učencu posredno, a vendarle, sporočila, da se njemu pač ni treba učiti in to kljub temu, da se bo zdaj, zdaj osmradil od lenobe. Brez ocenjevanja bi bil učiteljski poklic precej enostavnejši!
Enkrat sem po ustnem preverjanju znanja svoje učence za hec vprašala: »A ni to čudno, da učitelji vedno vemo, česa ne znate in vas potem točno to vprašamo?« Učenci so najprej okroglo gledali in opazno tuhtali, kam pravzaprav ciljam, nakar se je en od pogumnejših ojunačil in izdavil: »Ja! Ampak… Res, učiteljica, kako to veste?!« Takoj sem izkoristila priložnost, še danes ne vem, kaj me je spodbudilo k temu, intuicija ali kaj drugega, je bil pa to izjemno učinkovit način, da sem pridobila učence na svojo stran. Prepričala sem jih, da mi ni vseeno zanje in da sem pripravljena zanje narediti marsikaj, da bi jim uspelo. Kako sem jih prepričala? Bila sem zelo odkrita, pojasnila sem jim stvari, ki jih pač ne morejo vedeti, če jim jih nihče ne pove. Kaj sem jim povedala? Da ne bom predolga… več o tem vam zaupam jutri. Medtem pa vabim vse, ki to berete, da zapišete, kakšen odnos imate vi do ocenjevanja!

Lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[Kaja]

Po tvojem zapisu sem zmeraj bolj vesela, da ocenjujem opisno. V opisni oceni opišem, kaj in kako otrok zna.
Primer: S pomočjo stotičnega kvadrata zelo natančno sešteva in odšteva do 100 s prehodom. Za razliko: Zelo natančno sešteva in odšteva do 100 s prehodom.
Po vsakem preizkusu, spraševanju se usedem in zapišem točno tako kot je.
Super.
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[Razredničarka Miša]

Vsekakor opisna ocena precej zmanjša pritisk na učitelje, saj opisujemo, kaj učenec zna in s tem dvigujemo samozavest učencem. Hkrati pa prav prav tu vidim veliko napako tega ocenjevanja. Staršem in učencem opisna ocena ne pove, česa otrok ne zna oz. kaj mora še izboljšati, še manj kako. Opisna ocena se mi torej zdi, kljub temu, da učitelji v njeno oblikovanje vložimo veliko truda (in časa), nepopolna, da ne rečem celo škodljiva. Naj pojasnim!
V primeru, da starši spremljajo delo svojega otroka, se pogovarjajo z njim in prihajajo na razgovore z učiteljem, je zadeva odlična, saj jim učitelj vse, česar opis ne zajema, ustno pojasni. Žal pa je takega sodelovanja precej manj, kot bi si želeli. Kaj se zato dogaja? Ko starši sami preberejo opis, preberejo, da njihov otrok zna. Kako ne bi? Tako je napisano. Razlike med različnimi opisi glede na standarde preprosto ne morejo zaznati, saj ne poznajo kriterija, ki ga je postavil učitelj in ne vedo, kaj bi pisalo, če bi otrok znal 100% in kaj če bi znal 45% ali 23% ali karkoli med 100 in 1. Posledica je, da (pre)pogosto narobe sklepajo in menijo, da njihov otrok zadeve obvlada. Vse ostalo: kolikšen del zna, kako, česa ne zna... pa ostane prikrito . Potem pa se zgodi 4. razred in številčna ocena. Opisanim standardom se pridruži številčna ocena, ki nemalokrat povzroči, da so zbegani in razočarani, tako otroci, kot starši, ko ugotovijo, da ni vse tako lepo, kot bi bilo mogoče razbrati iz opisa Nekateri se (žal) šele potem začno učiti, prej se (baje) ni bilo treba !!! Zakaj že?! Aja, so vse znali ...
Rešitev teh zadreg vidim v kombinaciji številčne in opisne ocene oz.da bi opisna ocena sporočila tudi to, kaj mora učenec še narediti, kaj od njega še pričakujemo. Vsekakor bi bilo krasno, če bi se v to debato vključil še kateri od staršev in sporočil, kako pa starši, ki niso učitelji!, gledajo na te zadeve... Dobrodošla so vsa mnenja, zato vabljeni pišite vsi: učenci, učitelji, starši, svetovalci, babice, dedki, strici, tete...
Da ne bo izgledalo vse tako črno Nekaj upanja nam vsem kljub vsemu ostane ZRSŠ letos že drugo leto izvaja projekt (lani pilotski letos pa že razvojni), ki uvaja sodobno spremljanje učenčevega dela in dosežkov ter posodablja ocenjevanje znanja. Vanj s(m)o vključeni učitelji praktiki in upam, da bo njegova posledica - rezultat za vse (učitelje, učence in starše) uporaben in sodoben način ocenjevanja znanja, ki bo odpravil vse zgoraj opisane težave.

Lep dan še naprej!
_________________
Razredničarka Miša

[Kaja]

Na začetku devetletke je bila na naši šoli to tudi največja napaka. Od takrat naprej imamo za učence tristopenjsko lestvico (cilj je dosežen, delno dosežen in nedosežen). Ob tem sledi razlaga na pogovorih s starši (dosežen cilj pomeni 4 ali 5, delno dosežen 2 ali 3 in nedosežen pomeni 1). Starši so torej dobro seznanjeni (nekateri si še zmeraj zatiskajo oči in ušesa - ti starši bodo zmeraj vse prelagali na šolo). Te ocene nato spremenim v opisno oceno, za v redovalnico, kjer jasno in glasno zapišem npr. bere zatikajoče, z delnim razumevanjem ... (na govorilnih urah predstavim npr. petstopenjsko lestvico ocenjevanja branja iz učiteljske.net in ugotovimo, da mu še veliko manjka do tekočega branja).
Postala sem stroga in realna (na začetku so bila priporočila od zgoraj zelo natančna glede tega, kaj vse ne smemo napisati in reči staršem - samo pozitivno, nato smo spregledale in ugotovile, da tako ne gre in povem, napišem zelo direktno). Toliko kot je učencev toliko je lahko opisnih ocen za en preizkus znanja (tako kot je pisal tako napišem oz. tako kot npr. bere).
Je pa res, da ko nekateri izvejo od mene, da to pa ni bil naboljši izdelek, da je ocena slaba, to preslišijo in si mislijo, saj ni tako. Te pa potem postavite na realna tla vi. Oziroma so razočarani nad šolo.
Gospod Marko Juhant (predavatelj, bivši ravnatelj vzgojnega zavoda v LJ) je lepo povedal, da vsi starši vpišejo v prvi razred odličnjake in nato so ti učenci odlični (za starše) vsa prva tri leta. Če želijo si lahko nadenejo plašnice in nič jih ne prepriča v nasprotno do četrtega razreda. Zavedajte pa se tudi učitelji v višjih razredi, da ne vse prelagat na prvo triado in na opisne ocene, ker s tem staršem dajemo prav, pa čeprav so večino stvari izvedeli že prej (še zmeraj se lahko skrivajo za sončnimi očali, ki so si jih nataknili v prvem razredu). Preberite si opisne ocene, redovalnice o otrocih, ki jih učite in dobile boste vpogled, kaj so starši izvedeli. 100% ne piše pri vseh, da vse znajo, nato pa na govorilnih v oči povejte staršem, da je takšno stanje že od prej, ne šele od četrtega razreda naprej.
Zanima me, kako delate drugje. Ste tudi drugod zmeraj bolj realne ali še zmeraj mislite, da lahko v redovalnico z opisno oceno pišemo le pozitivne stvari?
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[Razredničarka Miša]

, krasno. Veseli me, da ste našli pot! Tudi jaz si "dovolim", da včasih zapišem, da učenec kaj ne zna. Škoda pa je, da mora učitelj pravzaprav delati proti priporočilom, če želi delati tako, da je drobro za učence, kajne?!

Lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[Razredničarka Miša]

No, naj nadaljujem tam, kjer sem končala v petek... Kaj vse sem povedala svojim učencem, da sem jih prepričala, da mi ni vseeno zanje? Torej, kako vem, česa učenci ne znajo, da jih potem to lahko vprašam. »Resno« sem jim pojasnila, da se tega učimo na pedagoški fakulteti! Verjeli so… 9-letniki učitelju še verjamejo. Potem sem jim pojasnila, da se hecam in zagotovila, da v resnici ne vemo.
Do konca ure smo se pogovarjali o tem, zakaj pravzaprav morajo doseči cilje in da ocene niso pravzaprav nič drugega, kot neko potrdilo, da so osvojili znanja. Ugotovili so, da tudi jaz ne maram ocenjevanja pa tudi zakaj. To dejstvo jih je zelo presenetilo! Nikoli niso pomislili, da sem tudi jaz-učiteljica nesrečna, če so ocene slabe. »Kuj železo dokler je vroče,« sem si mislila. Hitro sem jim pokazala še svojo letno delovno pripravo in učne načrte za posamezne predmete. Neverjetno pozorno so poslušali, kako moramo učitelji pripraviti pouk v skladu z načrti, ogledali so si tudi dnevne priprave. Pojasnila sem jim, da je naloga učiteljev pravzaprav ta, da učence na čimbolj zanimiv in učinkovit način naučimo vsebin, ki so jih v učnih načrtih zapisali strokovnjaki.
Zaupala sem jim še, da smo pri svojem delu učitelji uspešni le, če nam učenci pri tem pomagajo, se trudijo in učijo. Ko so spoznali, da se moramo tudi učitelji dnevno pripravljati na pouk, da je to določeno in predpisano, da si učitelji ne izmišljujemo sami, kaj morajo učenci znati, so očitno začutili, da smo tudi učitelji včasih v stiski pa se vseeno trudimo. Ugotovili so, da smo pravzaprav vsi v istem kotlu: učitelji učimo, kar moramo, učenci se učijo, kar morajo znati. Torej si moramo pomagati in vsem bo lažje! Obljubila sem jim poseben-zanimiv pouk, če mi bodo pri njem pomagali. Razumeli so, da je tak pouk mogoč le, če bodo z mano sodelovali. In obljubili so… Prevzeli so svoj del odgovornosti in postavili so me pred dejstvo – Miša pripravi pouk, ki bo všeč učencem! Moji učenci vedo, da kar obljubim, to tudi drži. Sama sebi ne morem spodkopavati avtoritete, je za to dovolj drugih. Torej, čas za kesanje:»Joj, joj, Miša, težko breme si si naložila,« mi je kot strela švignilo skozi možgane. Jezna sem bila na svojo neozdravljivo zaletavost. »Miša, čisto prav ti je, kaj pa obljubljaš!« sem si siknila v stilu Pike Nogavičke in se zakopala v delo. Kaj pa mi je drugega ostalo? Še sreča, da je bilo nekaj idej že dlje časa v inkubatorju, pripravljeno na življenje. Kako smo začeli v praksi? O tem pa v naslednjem zapisu, že tako (ponovno) dolgovezim…

Se beremo!
_________________
Razredničarka Miša

[Kaja]

Nič ne dolgoveziš. Berem kot knjigo v nadaljevanjih. Škoda, da si končala (zanima me naprej). Ali misliš, da greva za druge na učiteljski prehitro skozi lekcije?
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[Razredničarka Miša]

potem pa je vse v redu! Me veseli, da tako nestrpno čakaš na nadaljevanje in upam, da mi ga bo danes uspelo zapisati... Kako je z drugimi ne vem , saj nič ne sporočijo, ne zapišejo, kako in kaj. Sicer je pa vse zapisano, kajne .
Ste že opravili predbožične nakupe? Mene še čakajo, zato bom zaenkrat zaključila.

Lep dan želim vsem
_________________
Razredničarka Miša

[daja]

Lepo pozdravljeni Miša in Katja. Spremljam vajino debato v zvezi z ocenjevanjem in všeč mi je ,da odpirata takšno temo. Sama ocenjujem opisno in mi ni čisto nič všeč, ker je neosebno, suhoparno in staršem (priznam pa, da marsikdaj tudi meni) nerazumljivo. Zelo se strinjam z Mišo, da bi bilo enkratno in edino kvalitetno pridobivanje in posredovanje znanja brez ocenjevanja vendar je to utopična misel. Sama razmišljam o oceni v smislu procentnega prikaza dosežkov. Torej poleg opisne ocene se staršem posreduje številčni prikaz; otrokom pa mogoče grafično, koliko je njegovo znanje vredno. Nujno pa bi bilo, da bi poleg ocen ( št. in op ) ovrednotili tudi učenčev napredek in učenčev trud. To v tujih šolah imajo.
mislim, da bi bilo namesto prenove UN bolj potrebna prenova ocenjevanja, ki bi moralo biti poenoteno na vseh nivojih OŠ.

No, pa lepo uživajta "prisilni dopust"

PS
Obe knjigi, ki jih predlaga Miša sem si včeraj izposodila v knjižnici! Zanima me še kateri razred poučujeta?
_________________
Lep dan vam želim!
Daja

[Kaja]

Hvala, ker si predstavila svoje ocenjevanje (domnevam, da učiš v prvi triadi). Tudi sama učim v prvi triadi - trenutno tretji razred.
Vidim, da smo vse na enakem. Ni enotnega sistema, kar je bilo opaziti že lani, ko se je začel prenavljati UN. Ene so veselo učile branje in pisanje v prvem razuredu, druge pa smo imele nekakšno prepoved tega do drugega razreda. Vsak po svojem je tudi pri ocenjevanju: ene pišejo samo pozitivno, druge s trostopenjsko lestvico, ti npr. s procenti. Kaj je prav?
Pa pustimo to in se prepustimo razredničarki Miši.
LP od KJ
_________________
Lp od Kaje

[Razredničarka Miša]

Lepo je videti tak konstuktiven odziv na razmišljanja. To pomeni, da možnost za spremembe obstaja. Dokler vsi molčimo in se delamo, da problema ni, potem ga pač ni treba reševati .
Daja, zelo se strinjam s tabo, da se mora način ocenjevanja spremeniti in bi se moral upoštevati tudi učenčev trud, njegov vložek v učno delo, njegove sposobnosti pa še kaj... Na srečo so to ugotovili tudi na MSŠ in trenutno (že drugo leto) preko ZRSŠ poteka projekt, kjer se učitelji praktiki trudimo najti sodobnejši, pravičnejši način ocenjevanja znanja in spremljanja učenčevega napredka. Nekaj informacij na to temo lahko vsi, ki vas to zanima, najdete na spletni strani ZRSŠ pod zavihkom Projekt ocenjevanja znanja oz. na tej povezavi razvojno aplikativni projekt Razvoj didaktike na področju procesa ocenjevanja znanja.

Aja, pa še odgovor na vprašanje. Poučujem v 2. triadi v 4. r, kjer imamo oba "načina" ocenjevanja znanja.
Upam Daja, da boš v literaturi, ki jo predlagam, našla veliko uporabnega zase in tvoje učence pa seveda tudi njihove starše. Jaz sem, kaj in kako delam z njeno pomočjo, lahko bereš in berete v temah, ki sledijo tej ! Vsekakor pa vse lepo vabim k debati: kritizirajte, hvalite, svetujte, vprašajte, imejte pomisleke...

Lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[Kaja]

Moja izkušnja z ocenjevanjem v četrtem je sledeča: Na prvem roditeljskem nam je razredničarka povedala, da sicer ve, da bi morala naše otroke po zakonu ocenjevati tudi opisno, a se je odločila, da ne bo in da jo lahko tudi tožimo. Trd pristanek za nas starše in naše otroke.
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[Razredničarka Miša]

, žal mi je, da se take zadeve še vedno dogajajo. Očitno se razredničarka požvižga na zakonodajo in ne morem verjeti, da si to privošči. Kaj pa ostali starši? Vodstvo šole?
Kljub vsemu že prej predebatiranem veljavni pravilniki to predpisujejo in učitelji smo jih dolžni upoštevati. Ali kako?

Lep pozdrav
_________________
Razredničarka Miša

[Kaja]

Starši si nismo upali nič. Malo sem povprašala na svoji šoli in so mi povedale, da so to slišale na študijski skupini, ko je "naša" razredničarka povedala, da bo delala tako. Nobenih ukrepov, ker si starši preprosto nismo upali. Na GU sem se počutila kot da vpijem v puščavi. Zelo sem vesela, da je konec četrtega razreda in je moj otrok v petem, kjer smo zadihali od celega lanskoletnega stresa.

Druga triada je medsebojno povezana (glede snovi itd), medtem ko prva in druga triada nimata skupnih točk. Zato razumem težave, ki jih imate v četrtem razredu (saj je snov kot dan in noč). Učiteljice, ki imamo svoje otroke v tem sistemu, to dobro vidimo in prenašamo stvari v razred in na svoje učence, na žalost vsega ne moremo. Se pa pogovarjamo četrtošolke in tretješolke in polagamo karte na mizo. Npr. Ali ve delite z ostankom? Po pregledu učbenikov, ki jih uporabljamo v tretjem, ugotovimo, da ni takih nalog. Zato me učencem to predstavimo, četrtošolke pa dajo na to večji poudarek, prej so pač mislile, da že morajo znati.

Vesela sem, da ti delaš drugače in upam, da se bo to razsejalo po celi Sloveniji.
Lp od KJ
_________________
Lp od Kaje

[pauline]

Kako ste nekateri pridni, tudi med počitnicami!

Ko je moj prvi otrok vstopil v 1.razred, sem kmalu ugotovila, da je genij.
Vse je znal, vse je obvladal.... Tako je bilo slišati na govorilnih, kjer se je govorilo le o tem kaj zna, ne pa tudi česa ne zna. A ker ne sodim med starše s plašnicami na očeh, sem redno spremljala in nadgrajevala delo v šoli tudi doma. Posebno še pri SND (prvorojenka je še v osemletnem programu), kjer sva skupno brskali za sličicami po revijah,... In tako poskušali ustvariti zanimiv zvezek. To "garanje" (v prvih dveh letih) se je obrestovalo in se še obrestuje... Raziskovalni duh, brskanje za čimveč informacijami,... s strani moje petošolke.
V svoj zagovor naj povem le to, da sem počela to z veseljem in užitkom...
No, pa še sedaj rada priskočim na pomoč, pa še kaj novega se ob tem naučim!

Ideja o ocenjevanju v odstotkih ali treh stopnjah mi je všeč.Tako imamo vseeno starši nekakšen plibližen vpogled v otrokovo realno znanje in dojemanje, osvajanje snovi.
Se je zgodilo pri mojem tretješolcu, da je ena od mater podvomila v kvaliteto dela naše učiteljice, ravno zato, ker očitno ne ve kje je njen otrok v okviru pričakovanih znanj. Samo ugibam zakaj... Njen otrok je nekoliko nemiren, ipd. zato predvidevam, da se večina časa GU posvečajo razrešitvi vedenjskih problemov in ne o pridobljenem znanju. Je pozornost preusmerjena drugam.

lp