Skopušni Jaka je bil ubog pijanček, ki jo je rad vsakomur zagodel. Neko noč, bilo je na noč čarovnic, je Jaka v krčmi, kjer je pil, srečal Hudiča. Ponudil mu je svojo dušo, če mu Hudič plača pijačo.
Hudič se je hitro spremenil v zlatnik, Jaka pa ga je pograbi in vtaknil v žep poleg srebrnega križa, ki ga je nosil s seboj. Hudič je ostal brez moči in se ni mogel spremeniti nazaj. Jaka ga je izpustil šele, ko mu je Hudič obljubil, da njegove duše ne bo zahteval naslednjih deset let. Hudič je privolil.
Ko sta se čez deset let srečala, je Jaka hodil po vaški cesti. Hudič mu je hotel vzeti dušo, toda Jaka ga je spet presenetil. Rekel mu je: “Šel bom, ampak preden greva, prosim, če mi odtrgaš eno jabolko s tega drevesa.” Hudič, ki je bil prepričan, da nima kaj izgubiti, je skočil na drevo, da bi odtrgal jabolko.
Jaka pa je hitro okrog jablane položil križe iz vejic in tako zopet ujel Hudiča. Tokrat je zahteval, da mu Hudič obljubi, da ne bo vzel njegove duše, ko bo umrl. Hudič je godrnjaje privolil.
Ko je Jaka veliko let kasneje umrl, je šel do vrat v nebesa, vendar so ga zavrnili, ker je celo življenje pil, bil goljufiv in stiskaški. Tako se je Jaka obrnil in šel v pekel in vprašal Hudiča, če ga vzame on. Vendar ga je Hudič spomnil na obljubo in ga ni hotel vzeti.
“Ampak, kam bom pa šel?” je prestrašeno vprašal Jaka.
“Tja, od koder si prišel,” mu je rekel Hudič.
Ker je bilo vetrovno in temno kot v rogu, je Jaka prosil Hudiča, naj mu da luč, da bo laže našel pot nazaj. Preden je Hudič pred Jako zaloputnil vrata, mu je vrgel ogorek iz dna pekla. Jaka ga je položil v bučo, ki je bila že votla, saj jo je na poti jedel.
Od tega dne je Jaka obsojen na večno romanje, saj ne more ne v nebesa, ne v pekel. Vse kar ima, je svetilka iz buče, ki mu v temi osvetljuje pot.