Sv. Martin Tourski je bil cerkveni konjeniški častnik v Galiji (sedanja Francija), kasneje pa je postal škof. Ker je bil zelo skromen, dober in nesebičen, so ga ljudje imeli radi in kmalu so okrog njegovega življenja spletali legende: Pozimi, l. 334 naj bi pred mestnimi vrati srečal berača, ki ni imel obleke. Prerezal je svoj plašč in ga polovico dal beraču, da ta ne bi zmrznil. Po njegovi smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika.

Martinovo (11. nov.), je priljubljen ljudski praznik, saj se takrat zaključi jesensko delo na polju. Praznik je tesno povezan z vinom:

Pršu je, pršu sveti Martin,
on ga je krstil, jest ga bom pil.

Ljudski rek pravi, da je martinovo “jesenski pust”. Vendar pa imata tako vino kot tudi pust malo opraviti s sv. Martinom. Verjetno je, da je sv. Martin stopil na mesto kakšnega keltskega božanstva. V novembru so namreč naši predniki praznovali praznik v zahvalo za letino in dobro pašo. Ker v tem času dozori tudi vino, so ga kasneje začeli povezovati s sv. Martinom. Legenda pravi, da naj bi tudi sv. Martin (tako kot Jezus) spremenil vodo v vino. Na slovenskem je zato navada, da za martinovo krstijo vino: Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino.

In zakaj na Martinovo nedeljo ne sme manjkati "Martinova gos" ali vsaj kokoš?
Tudi to je povezano z legendo, ki govori o tem, da se je Martin skril med gosi, ko so ga iskali, da bi mu sporočili, da je izvoljen za škofa. Gosi naj bi ga s svojim "gaganjem" izdale, zato bi morale na dan njegove smrti umreti.